BORDAIRLINE 2008

Jadralsko društvo Žetale se že dalj časa trudi na področju promocije društva in kraja v katerem deluje. To lahko počnemo predvsem z organizacijo tekmovanj, ki privabljajo udeležence tudi izven meja naše države, kar nam je v preteklosti kar dobro uspevalo. Letos pa se je tudi nam odprla priložnost sodelovanja na enem izmed prestižnejših tekmovanj v tem športu, z imenom »BORDAIRLINE 2008«.

Po nekaj začetnih težavah s prijavo tekmovalca (Aleksander Turk), je nato vse steklo kot po maslu. V petek 25.08.2008 ob 10:00 uri smo se, Aleksander Turk, Martin Prevolšek, Franc Pulko, že peljali proti sosednji Avstriji. Nekaj skrbi nam je povzročalo vreme, katerega napoved je bila, spremenljivo z možnimi nevihtami. Kar neugodno moram priznati. Vendar smo z veliko mero optimizma nadaljevali pot. Pred nami se je odpirala slikovita pokrajina avstrijske štajerske, ki sega vse do meje s pokrajino Salzburg, kjer se je pod mogočnimi vršaci skrivala naša destinacija, Werfenweng. Okoli poldneva morda kakšno uro več, smo že bili na pol poti. Kratek postanek, nato pa naprej. Ob vožnji je Sandi tu in tam pokazal na bližnje gore: » Poglej kakšni tereni, ravno za kurirčkovo…., (smeh). Morda bi se dalo tukaj. Naredimo kakih 100 km morda še več.« in tako naprej, skozi celo dolino. Čas vožnje smo si krajšali s spomini preteklih dogodivščin, vsi pa smo se strinjali, da nas ena zanimivejših čaka še pred nami.
Okrog pete ure popoldan smo prispeli v Bischofshofen, ki je le streljaj oddaljen od Werfenwenga in prečudovitega gostišča Barbarahof, kjer nas je čakala še dokončna potrditev udeležbe na tem tekmovanju. Ko smo prispeli do gostišča, je Sandi naletel na nekaj svojih starih znancev iz svetovnega pokala. Po prijavi, »breefingu«, nato kramljanju s starimi in novimi prijatelji, obilni večerji, še ponovno »premleti« taktiki za naslednji dan, smo končno legli k počitku.

Sobota, 26.08.2008
Zbudili smo se v oblačno in deževno jutro. Zajtrk, pogled skozi okno…, pogledal sem Martina in Sandija. Tiho sta sedela za mizo, tudi jaz nisem bil ravno gostobeseden. Tu in tam kakšna beseda, pa spet tišina. Zunaj so se že zbirali ostali tekmovalci in spremljevalne ekipe, katere del sva bila tudi midva z Martinom. Dogovorjeno smo imeli vse, preostalo nam je še samo spakirati stvari, nato pa na štart. Natovorjeni do ušes, s pohodniškimi palicami v rokah smo čakali na startni strel. 08:00 zjutraj je zadonel strel, začelo se je. Kljub slabemu vremenu, je bila večina tekmovalcev računala na  dober letalni dan. Nekaj se jih je odpravilo v smeri Mitterfeldam na Hochkoenig, nekateri v smeri mesteca St. Veit, nekateri v smeri Schladminga, nas pa je čakala prva etapa, 1000 metrski vzpon na goro z imenom Bischling. Lažje pisati kot pa to storiti. Zavedati se morate, da smo teh 1000 metrov premagali v dobri uri in pol…., kalvarija. Od znoja premočeni, od vetra prezebli smo malo pred deseto prišli na vrh. Ob lovljenju sape, mi je pogled zastal na bližnjih gorah, ki so bile oblite v jutranjo sončno svetlobo, kakšen pogled. Morje talne megle, ki se je razlivalo nekje na 1300 m nadmorske višine se je okoli desete ure razblinilo. Pred nami se je pokazal nižje ležeči Bischofshofen, naša smer.
Naj povem še nekaj besed o tekmovanju samem. V bistvu zelo enostavno, kar se organizacije tiče. Start in pristanek je na enakem mestu. Tekmovanje traja 33 ur, in v tem času mora tekmovalec preleteti, ali pa prehoditi čim več kilometrov. Šteje pa se največja oddaljenost od samega starta. Pot se beleži s pomočjo GPS ( Global position system) naprave, ki nam s pomočjo satelitov v orbiti podaja natančno pozicijo in nadmorsko višino. Vse skupaj pa ta naprava shranjuje v svoj spomin. Ob končanem tekmovanju pa se ta »track«, pot, s pomočjo programske opreme izpiše na računalniku.
No pa nadaljujmo. Smer Bischofshofen. Ker so se pogoji izboljševali, nikjer v daljavi ni bilo videti Cb-jev, smo čakali. Opazovali smo majhne, malo večje kumuluse, kumulus kongestuse, se pogovarjali o vremenu, oblakih, smeri vetra, termičnih pogojih… Minilo je slabe pol ure, ko je nastopil čas, da Sandi »spakira«, midva z Martinom  pa tudi. Zaželeli smo si še srečo, vklopili radijske postaje in se nato odpravili vsak po svoje. Sandi v zrak, midva z Martinom pa natovorjena spet v dolino. Sledilo je še nekaj fotk, nato pa…, ne, ne, ne peš, pač pa z gondolo, ki naju je po 10-ih minutah vožnje spet pripeljala v dolino. S Sandijem smo že zdavnaj izgubili vizualni kontakt, tako, da sva se z Martinom odpeljala v dogovorjeni smeri. Ker sva imela čas in ker sva bila podporna ekipa, sva šla po nakupih. Vedela sva namreč, da človek pri takšnih naporih potrebuje ogromno energije, dobi pa jo lahko le z zaužito hrano in pijačo. Sproti sva preverjala vreme in pozicije ostalih tekmovalcev, koliko je bilo to pač mogoče. Kasneje smo izvedeli, da je kasnejši zmagovalec Heli Eichholzer, samo z enim postankom na tleh priletel do mesta Pinzgau, in tako zabeležil najdaljšo daljavo. Tandemski dvojec Rebernig/Kreutzer in Reini Hafner pa so iz St.Veit-a odleteli do kraja Zell am See, v sosednji dolini. Zares perfektni dosežki, za takšne letalne razmere, ki so vladale v tej prečudoviti pokrajini na robu avstrijske štajerske.
No pa nazaj k naši majhni odpravi iz Slovenije. Najprej sva še z Martinom mirno kramljala ob kavi in poskušala vzpostaviti zvezo s Sandijem. Po nekaj neuspelih poizkusih, sva se odločila, da ga poiščeva. Naj povem še, da imajo v St.Veit-u »internet cafe«, ki ga le s težavo najdeš, ko pa sva ga končno našla, sva ugotovila, da je že kar nekaj časa zaprt. Za naju je bilo poglavitnega pomena vzpostaviti internetno povezavo, kjer bi lahko natančneje določila najidealnejše nadaljevanje za Sandija. Ko tehnika zataji, nam ne preostane nič drugega, kot da se spet zanesemo na čute, ki nam jih je dodelila narava. Z dobro mero izkušenj ti ponavadi celo uspe.
 No iskanje Sandija se je zavleklo skoraj v noč, naposled sva ga odkrila v eni izmed številnih alpskih kotlin, kjer smo postavili priročen tabor, jedli, hodili in spet hodili, v želji, da naredimo kar največ še ta dan. Po nekaj nevihtah in desetine prehojenih kilometrov, je Sandi vidno utrujen zaspal v šotoru, ki sva ga z Martinom postavila, kar na prostoru, ki vam ga najraje ne bi opisal. Naj povem samo, da smeti, ki so bile v kontejnerjih niso preveč zaudarjale.

Nedelja, 27.08.2008
Zgodnje nedeljsko jutro se je začelo podobno kot sobotno. Nizka oblačnost z dežjem. Spet sem pripravil priročen plinski gorilnik, na katerem sem skuhal topel obrok za Sandija in za naju z Martinom. Sledil je kratek pogovor in ocena dejanske situacije. Vedeli smo, da se prejšnji dan ni veliko letelo, saj je bilo letenja konec že okoli treh popoldan, ko se je nad St.Veit-om razbesnela nevihta. Kasneje se je sicer zbistrilo, vendar je za kakšen večji letalni podvig bilo enostavno premalo termike. Sandijeva uvrstitev bi morala biti vsekakor v prvi polovici. Ne ravno navdušeni nad ugotovitvijo smo nadaljevali pot proti Bischofshofnu, kjer smo na regionalni cesti srečali nekaj ostalih tekmovalcev. Pogledi nekaterih so povedali vse. Od sonca opečeni, dehidrirani, ožuljeni, so kar nekako mlahavo opletali ob robu ceste in »grizli« še zadnje metre proti Werfenwengu, s še zadnjimi atomi moči. Tam se je Sandiju priključil še Heli, kasnejši zmagovalec tekmovanja.
Po nekaj izmenjanih besedah in popiti tekočini, se je nato skupinica osmih odpravila še na zadnji »marš« do cilja. Z Martinom sva nato odhitela na sam cilj, kjer so začeli prihajati prvi tekmovalci. Po dobri uri je prišel v cilj tudi Sandi. »Kapo dol«, bi lahko rekli. Nekaj kasneje prispelih pilotov je priseglo, da se tolikšnim naporom ne bodo nikoli več izpostavili, nekaj jih je omagalo sredi poti, nekaj pred samim koncem, kar samo govori o tem, da je bilo tekmovanje vse prej kot lahko. Konec dober vse dobro. Uvrstitev, 21. mesto od 32. tekmovalcev. Škoda, uvrstitev bi bila višja, če ne bi zatajila tehnika. Težave z GPS-om so nas stale med pet in osem mest.
Naj še povem, da so se tekmovanja udeležili tekmovalci in spremljevalne ekipe iz Avstrije, Nemčije in seveda Slovenije, katere edini predstavnik je bila naša ekipa. To tekmovanje je krajša verzija tekmovanja »Red Bull X-Alps«. 30 športnikov bo skušalo kar najhitreje prečkati masivno alpsko verigo ter pri tem pešačilo po 3000 metrov visokih gorah, s popolno opremo (20 kg) ter letelo prek ledenikov in vrhov. Na svoji poti se bodo spopadli z italijansko Marmolado, strahovitim švicarskim Eigerjem in najvišjo goro v Evropi Mont Blancom, dokler zmagovalec ne bo prispel v Monako, 850 km popolnoma nove zgodbe. Morda se je udeležimo tudi mi.

 

Franc Pulko ml.

 
Občina
Žetale
 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
© 2002-2010 JADRALSKO DRUŠTVO ŽETALE
 
Jadralsko društvo Žetale, Žetale 1, 2287 Žetale :: jdzetale@gmail.com

 

    SLOhosting.com priporoča :