ODPRAVA - FRANCIJA 2006
Strokovna ekskurzija

 

Že dolgo porajajoča zamisel o potovanju v Francijo se je uresničila konec julija 2006. Osem odločnih se nas je tako podala na pot. V bistvu je  bilo to potovanje na slepo, saj nismo vedeli točno kam. Vse kar smo vedeli o sipinah, kamor smo bili namenjeni, smo prebrali na internetu in po pričanju peščice, ki so tam že bili.
In tako smo se s prepolnim kombijem odpravili na pot, ki nas je najprej vodila skozi Italijo mimo Verone, Milana, Torina, kjer smo naposled v ranih jutranjih urah prispeli v Monaco. Po ogledu nedosegljivo dragih "čolničkov", smo si privoščili kratek počitek ob jutranji kavi, kjer smo v daljavi lahko opazovali monarhovo palačo, ter kup drugih, predvsem zelo dragih stvari. Za kavo lahko povem samo to, da sem boljšo že pil, toda tako drage pa še prav gotovo ne. No tako, kot sem že prej omenil smo prečkali Italijansko-Francosko mejo. Pot nas je nato vodila mimo Nice, Toulona in  "nenadejano" tudi v sam Marseille. Se pač zgodi, da človek kdaj pa kdaj tudi zgreši, ampak važno je, da naposled tudi najde.
Tako smo si privoščili turistični ogled pristanišča v Marseille-u, ki pa je bil, moram priznati, prav zanimiv. Vendar, nam se je mudilo na sipine, za kar pa smo morali prečkati še celo Francijo do Atlantika. In tako smo se s sredozemskim morjem za hrbtom,  z Pireneji na  levi, ki so nas ločevali od iberskega polotoka, in kilometri avtoceste pred seboj, podali naprej. Ure vožnje so bile že za nami, ko smo prispeli mimo Montpellier-a do  Touluse-a. Tam nekje smo se spet ustavili in si privoščili prvi priboljšek. Osem lačnih ust je hitro pospravilo skledo špagetov z omako in spet smo začeli šteti kilometre pred seboj. Kmalu smo, nekateri že malo užaloščeni, ugotovili, da nas čaka še tristo kilometrov. Tako smo komaj na predvečer drugega dneva potovanja, po bližnjici mimo Bordeux-a, končno prispeli v Bassin d'Arcachon, kjer nas je čakala prečudovita sipina Dune de Pyla. Avto smo pustili parkiran ob vznožju, ter se počasi začeli vzpenjati po priročnih stopnicah na sipino. Mislim, da ni človeka, ki bi ne obnemel ob pogledu na zahajajoče sonce, ki se je počasi spuščalo v razjarjene vode Atlantika. Zase lahko rečem, da je čas za trenutek obstal……, prečudovit pogled na od sonca  rdeče z metanom  obarvane oblake, vonj po soli turkizno modrega morja, vonj borov, topel laminaren veter, ki ga čutiš na obrazu…. Res čudovito.   
Po nekaj minutah "poziranja" našemu fotografu Silvestru, smo že na smrt utrujeni krenili proti kampu, kjer pa nas je čakalo novo presenečenje. Trije kampi in v nobenem ni bilo prostora….., vse je bilo nabito polno. Ker nam ni preostalo drugega, smo pač izkoristili našo slovensko iznajdljivost in se "prešvercali" v kamp po tistih nekaj kapljic vode za tuširanje. Po tem, kar malem podvigu, smo se vidno oživeli odpravili kar na plažo, kjer smo si skuhali večerjo, kar veliko "pokramljali", in se nato utrujeni onesvestili v spalke. Dva srečneža, Tine in Silvester, sta si izborila prenočišče kar v kombiju, medtem, ko je Berni povsem naključno zaspal na prednjem sedežu, ko je hotel vzeti brisačo z namenom, da se gre še pred spanjem malo namočit v morje. Zjutraj, ko se je zbudil, nikakor ne bi hotel biti v njegovi koži….(pa pravijo da v tistih krajih ni tigrov). Seveda ni bil edini, saj po srepih pogledih "kramljačev", nikakor ni moglo biti drugače. Le David je bil že zjutraj nadvse uren in spreten, saj nam je skuhal kavo, ki se je tako prilegla, da si jo lahko čutil, kako je stekla po žilah. Po tako udobno prespani noči in jutranji zakuski, smo se odločili, da z iskanjem prostora v kampu še malo počakamo in da je najbolje iti kar na sipino pogledat kaj ponuja.
Vonj morja, ter čudoviti pogoji za letenje, to so bili prvi jutranji občutki na sipini "Petit Nice".
Padala smo položili v od sonca razgret pesek in si najprej ogledali teren. In to kakšen teren. Petdeset, šestdeset in več metrov visoke gmote peska, ki kar kličejo, da jim vzameš nedolžnost. In to smo tudi storili….., in ne enkrat. Najbolje sta to opravljala Peter in Vili, pa tudi Matjaž ni zaostajal za njima, vsem ostalim v naši odpravi pa seveda ni bilo moč očitati vztrajnosti. Dan se je kar naenkrat prevesil v večer, ko smo od sonca ožgani in neznosno utrujeni začeli razmišljati, kje bomo prespali prihajajočo noč.  Po nekaj izmenjanih mnenjih in vtisih smo, malo po sreči malo iz izkušenj, le našli prosto mesto v kampu, kjer smo si lahko postavili bivake. Večer je bil prepoln pripovedovanj in mnenj o prvem dnevu. Nasploh pa smo se vsi strinjali, da nismo prišli zaman. Kaj zaman, čudovito je bilo. To smo spoznali komaj v naslednjih dneh, ko smo odkrili še več terenov. V bistvu je plaža posejana s sipinami, med katerimi je seveda ob ugodnem vetru možen prelet in se raztezajo več kilometrov ob obali.  Najti teren, sebi primeren teren, res ni problem. Kot primer naj povem, da je bil vzlet mogoč že kar iz kampa v katerem smo bivakirali. Padalo je bilo potrebno odnesti le nekaj metrov navzdol proti sipini in že se ti je odprl prazen prostor poln peska, oceana, ter predvsem laminarnega vetra, ki je kar klical po letenju in uživanju, kar je vsak dan trajalo prav do sončnega zahoda. Priznati pa moram, da smo za večino tamkajšnjih jadralcev bili "eksoti", saj razen nekaterih med nami, naše znanje o letenju  mnogo zaostaja za večino, ki so leteli tam. Smo pa imeli idealno priložnost, in ker se vrzeli v znanju nismo sramovali smo se veliko naučili. Omeniti še moram prijaznost ljudi, ki jih ne manjka in vsak si vzame čas zate in je pripravljen pomagati. Prav zanimivo je opazovati mojstre pri delu, kako samo obvladujejo sipine in letenje…Z obvladovanjem sipin imam v mislih predvsem nadležen pesek, ki ti hoče za vsako ceno napolniti celice, in samo tehniko startanja, tako da moraš padalo do sipine prinesti že v zraku in z njim nadaljevati pot do starta, ki si ga pač sam določiš, saj je prostora na pretek. No po nekaj klavrnih poskusih je tudi nam začelo iti bolje in peska v celicah je bilo vedno manj, padalo pa je bilo posledično več v zraku. V nasprotnem primeru pač padalo na hrbtu odneseš proti vrhu sipine, kar pa ni povsem enostavno, saj se pesek po katerem hodiš na trenutke ugrezne skoraj do kolen. Tako za en normalen korak včasih porabiš tudi dva do tri korake in po nekaj takšnih podvigih že znajo prav prekleto boleti noge.
Dnevi so minevali in ure letenja so se seštevale. Moram reči, da smo imeli srečo z vremenom, saj smo, kot smo kasneje spoznali, od petih dni, ki smo jih preživeli na sipinah, imeli kar štiri čudovite, letalne dni.
Tako je prišel tudi trenutek odhoda. Okoli desete ure smo družno užaloščeni sedeli na enem izmed ostankov bunkerja, ostanka vojnih časov, ki pa se počasi a neizbežno utapljajo v morju, ter še zadnjič občudovali "raj za jadralne padalce", sipine v Bassin d'Arcachon-u. Skoraj nemo smo se odpravili do kombija, vendar je skoraj v vsakem že tlela misel na prihodnjo, skorajšnjo vrnitev. Po našem odhodu se je vreme močno spremenilo in pričelo je deževati. In predzadnji dan, ko smo se odločali, ali ostati še morda dan ali dva, se je pokazalo, da gre zaupati domačinom, ki so zatrjevali skorajšnje in dolgotrajno poslabšanje vremena. Deževalo je menda kakih deset dni.
Pot smo, predvsem zaradi nesramno dragih cestnin v Franciji, nadaljevali po "krajši" poti. Ustavili smo se seveda tudi v svetovni prestolnici vina Bordeux-u, kjer ga lahko kupite kakšen litrček ali dva. Po kratkem ogledu katedrale in starega jedra mesta smo se odpravili proti Parizu. Ob majhni zmedi smo naposled našli "La tour Eiffel" na "Champ de Mars" zraven Sene. Škoda je bila samo, da smo se zaradi pozne ure lahko povzpeli samo do druge etaže, vrh nam tokrat ni bil usojen…
Zraven njegovega arhitekturnega mojstrstva, te očara predvsem čudovit razgled na Louvre, Notre Dame, Montmartre,…
Po ogledu, večerji in "fotosešnu" smo se odpravili proti nemški meji in naposled prečkali Nemčijo. Ko smo prispeli v Salzburg smo bili že skoraj doma. Po nekaj izmenjanih mnenjih smo se naposled odločili, da krenemo skozi Schladming, kjer tudi ne manjka terenov za letenje. No po dobrih treh urah Avstrije smo končno prispeli v Slovenijo, domov, celi in zdravi, vendar zelo utrujeni.

 

Vtisi: čudoviti, nepozabni, želja po več……

Odprava Francija 2006: Berni, Matjaž, David, Peter, Franci, Silvester, Martin, Vili

 

Franc Pulko ml.

 
Občina
Žetale
 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
© 2002-2010 JADRALSKO DRUŠTVO ŽETALE
 
Jadralsko društvo Žetale, Žetale 1, 2287 Žetale :: jdzetale@gmail.com

 

    SLOhosting.com priporoča :