Intervju z Alanom Hughes-om

 

 
 

Intervju z Alanom Hughes-om, snemalcem zmagovalnega filma 11. mednarodnega filmskega festivala gorskega in avanturističnega filma v Gradcu
Silvo Babič


V letošnji 63. številki revije Cross Country, mednarodne publikacije za jadralne padalce, zmajarje in proste letalce različnih slogov, je lahko skrbni bralec zasledil novico, da sta zadnje dni letošnjega aprila jadralni padalec John Silvester in snemalec Alun Hughes (oba iz Anglije oz. Walesa) z jadralnim padalom – tandemom preletela 240 kilometrov zahodnega dela nepalske Himalaje! Dvojica je letela s tandemom Gradient Discovery v malo znanem načinu »bivak letenja« (vol libre bivouac flying). Pilot, letalec ali preprosti avanturist nosi poleg spalne vreče in obleke vso letalno opremo (na tleh ali v zraku) ves čas kar s seboj. Zjutraj ali ob času, ko so razmere ugodne za letenje, vzleti s primernega mesta in poskuša preleteti čim večjo razdaljo do svojega cilja. Za napredovanje ne sme uporabljati nobenih prevoznih sredstev razen letalne naprave in svojih nog. Njuno potovanje je trajalo skoraj 14 dni, padalo pa ju je poneslo nad nepalske gore, poti in v področja, kjer še skoraj niso videli belega človeka, saj v bližini ni znanih alpinističnih in trekingaških ciljev. Pristajala sta v vaseh, ki ležijo visoko nad dolinami, da bi lahko naslednje jutro znova vzletela v dvigajoče se zračne mase in tako nadaljevala svoje potepanje od vasi do vasi, od hriba do hriba.

John in Alun sta napravila ob nekaj krajših tudi štiri daljše prelete. Začela sta v Baitardiju pri Darchulu na indijski meji in v nekaj etapah priletela do Jumle v osrednjem delu Nepala. Pot po zraku ju je vodila preko popolnoma zapuščenih gora in nad neraziskanimi področji, kamor še ni stopila človeška noga. S kamero, pritrjeno na dolg aluminijast ročaj, sta med popotovanjem po zraku in na tleh posnela obilico snemalnega in fotografskega gradiva, ki sta ga uporabila v filmu.

John je po elektronski pošti po zaključku njune odprave poslal kratko poročilo:

» Posnela sva veliko akcijskih prizorov v raznoliki pokrajini pred očmi preprostih prebivalcev zahodnega Nepala. Moderna civilizacija se jih skoraj ni dotaknila. V nekaterih vaseh, kjer sva včasih pri pristajanju tudi treščila v kakšno drevo ali neobdelano teraso, sva bila med resnično prvimi belimi obiskovalci. Najin zadnji dramatični pristanek sva sprejela kot opozorilo, naj s poletom ne nadaljujeva več. Trenutek potem, ko sva se dotaknila tal na zapuščenem vaškem dvorišču, naju je močan veter vlekel po tleh več kot 100 metrov. Na srečo preko krompirjevih polj. Tega je bil kriv močan dolinski veter, ki je pihal v okolici Jumle. Po treh dnevih čakanja, ki so minili ob opazovanju za letalce nevarnih vremenskih pogojev, sva pobrala šila in kopita. Iz Jumle sva se odpeljala z letalom, z avtobusom pa sva prišla do Pokhare.

Zadnjo noč pred odhodom sva bila priče velikanski nevihti s strelami, ki je zajela celotno področje osrednje Himalaje. To je bila zadnja kaplja čez rob, ki je odločila o predčasnem zaključku najinega popotovanja po zraku.«

Edini, ki se je zares veselil nagrade na festivalu, je bil Alun. Vsaj na odru je izgledalo tako, ko je v pisani srajci s kratkimi rokavi od veselja poskakoval kot otrok. V rokah, dvignjenih nad glavo visoko v zrak, je publiki in fotografom z navdušenjem razkazoval osvojeno glavno nagrado, kipec in ček za 50000 šilingov. Obojega verjetno ni pričakoval za svoj nizkoproračunski film z amaterskim izgledom, v konkurenci profesionalnih produkcij kot je National Geographic. Prav zaradi prepričljive avtentičnosti doživetij, me je film z dogajanji na platnu posrkal vase in dobesedno prestavil v tretjo dimenzijo, v ples zračnih tokov nad nepalskimi hribi. Pozneje, v garderobi, kjer sva Aluna z Borisom ujela med kratkim telefonskim pogovorom s soustvarjalcem, pilotom jadralnega padala tandema, Johnom Silvestrom, je deloval nekoliko zmedeno. Pa mu ni bilo za zameriti, prvega mesta na uglednem mednarodnem festivalu ne osvojiš kar vsak dan!

Ali si kdaj prej že letel, preden si se na sprednjem sedežu odpravil kot padalski sopotnik na vagabundsko zračno potepanje po zahodnem Nepalu z Johnom?

Ja malo sem sam že letel. Toliko, da sem poskusil, kako se počutiš, ko ti zmanjka trdnih tal pod nogami, ki ti kar bingljajo iz letalnega sedeža. Vendar sem letel samo v Walesu, z manjših gričkov, saj nekih spodobnih gora pri nas ni. Z Johnom pa sva v tandemu letela tudi v Chamonixu, toliko da sem videl, kako te premetava v močni termiki v »ta pravih« hribih, v Alpah.

Te je bilo kaj strah med letenjem ali pri vzletih in pristankih?

Seveda. Strah me je bilo kot psa. Podobno je kot če si sopotnik v dirkalnem avtomobilu. Nič ni odvisno od tebe, spredaj sediš kot vreča krompirja, kot nujen balast za tandem, če odmislimo moje naporno snemalno delo med letenjem. Pilot sedi za teboj in vodi padalo. Ne vidiš ga, niti ne sprejemaš njegovih občutkov. Kadar ga je v turbulentnih pogojih strah (skoraj toliko kot tebe, ha, ha), je ponavadi tiho kot miš. Nima niti časa, ker mora reagirati hitro in zbrano, niti priložnosti, da bi ti razlagal, ko ga sprašuješ, kaj se s padalom in trenutnimi razmerami v zraku dogaja. Ne ločiš, zakaj se trese po vsem telesu. Je to zaradi strahu ali napora, ko z vso silo drži komandno vrvico v dvigajočem zraku? Razlika med avtomobilskim sopotnikom in sopotnikom na divjih preletih s tandemom pa je tudi ta, da sediš spredaj. Nezaščiten si pred vetrom, pilot se skoraj skriva za tvojim hrbtom. Pri pristanku ti prvi stopiš ali udariš na zemljo, se z nogami zaletiš v drevo ali kamniti zid riževe terase. Dopoldne se ti namreč niti sanja ne, kje, kako daleč vstran in na kakšnem terenu boš popoldne pristal. Včasih se preprosto počutiš, kot da so te privezali na sprednji del avtomobila, na »haubo«, namesto na sovozniški sedež. Nimaš air-bag-a spredaj in na strani, varnostnega pasu in dodatnih ojačenih profilov v kabini in na vratih, kot v avtomobilu. Počutiš se tako ranljivega in strah te je, da se bo zgodilo kaj nepredvidljivega. Saj bili so tudi lepi dnevi, nežna dviganja, fantastični razgledi in uživaško jadranje. Kadar pa hočeš narediti resen prelet, vrag vzame šalo in užitek.

Včasih sta se pri preletih dvignila zelo visoko. Sta imela zaradi tega kakšne težave s pomanjkanjem kisika, z višinsko boleznijo?

Ne sploh ne. Pri letenju se ne premikaš kaj prida, ne hodiš ali plezaš kot pri alpinizmu in težkega nahrbtnika tudi ne nosiš, samo sediš. Pilot sicer velikokrat »dela« s komandami kot obseden, ko mora reagirati hitro in učinkovito v pogojih, ki se spreminjajo iz sekunde v sekundo ali še hitreje. Obremenjeno je celo telo, v bitki z ravnotežjem se naprezajo noge in trebušne mišice, predvsem pa te navije v roke, če dolgo vodiš padalo. Letenje je tudi psihično zelo naporen šport, predvsem zaradi strahu, da se boš ubil ali si vsaj kaj hudega naredil. Pri stresnih situacijah je poraba kisika velika. Kljub temu da sva se do višine 6000 m velikokrat dvignila hitro, na tej višini nisva dolgo ostala. Ko letiš naprej pač tudi padaš. Bolj kot pomanjkanje kisika je problematičen mraz. Padalo mora imeti določeno hitrost, da lahko leti. Z drugimi besedami to pomeni stalni čelni veter s hitrostjo od 20 do 40 km na uro. Zebe te v obraz, predvsem v nos in v roke, saj se ne moreš segreti z gibanjem ali hojo po tleh.

Na posnetkih v filmu sem opazil, da sta imela oba precej suha usta. Sta v zraku, med poletom kaj pila?

V žep vetrovke sva vedno zatlačila kakšno pest bombonov, sladkarij ali oreškov, pila pa nisva nikoli. Ponavadi v zraku nisva bila dolgo. V povprečju je trajal vsak polet kakšne 4 ure, kar pri takšni intenzivnosti doživljanja in vedno novih spremembah hitro mine. Po pristanku pa se lahko pošteno napiješ.

Kakšno razdaljo sta preletela v tem času?

Dnevi letenja so se zelo razlikovali med seboj. Odvisno od vremenskih pogojev vsakega dne pa sva preletela od 30 do 100 kilometrov zračne razdalje dnevno. Letela sva v času tik pred monsunom. Na vsem področju ni deževalo zadnjih 8 mesecev, vaščani pa so za čiščenje polj na izsušenih terasah izkoristili še zadnje dni pred monsunskim dežjem. Na najino žalost so na področju, večjem kot Slovenija, vsak dan kurili travo na pašnikih, grmovje in nizko podrast. Vidljivost v zraku je bila zato pogosto slaba zaradi obilne oblačnosti in dima.

Misliš, da so pogoji za jadranje v Nepalu najboljši v času, ko sta vidva letela tam?

Midva misliva, da so najboljši, nisva pa prepričana. V indijski Himalaji in v Nepalu leti vedno več »zračnih norcev«. Prav zdaj, v času filmskega festivala, je tam tudi britanska ekipa z Robijem Whittalom, Johnom Pendrijem, Bobom Drurijem in drugimi, ki bodo poskušali leteti na «solo« padalih s podobnim ciljem.

Kakšno kamero si uporabljal za snemanje?

Povsem običajno Sonyevo digitalno video kamero. Večkrat sem jo pritrdil na dolgo aluminijasto palico, ki sem jo držal v rokah. Za posnetke v zraku, med letenjem, je bilo to nujno, če hočeš, da gledalec dobi občutek, kako se leti z jadralnim padalom. Predvsem zaradi tega sva letela v tandemu. Pilot sam nima med letenjem časa, da bi se posvečal snemanju. Kot ste lahko videli na filmu, ima preveč opraviti s padalom, razmerami v zraku, s svojimi občutki in s samim seboj (ha, ha,..smeh..).

Kako so se obnašali Nepalci, vaščani v odročnih vaseh, ki so daleč vstran od turističnih, alpinističnih in treking poti?

Bili so zelo, zelo presenečeni in radovedni. Nekdo, ki ni nikoli letel, ni navajen pogledovati v nebo. Ne opazuje oblakov, ptičev in vetra. Pogledi »navadnih« ljudi so obrnjeni bolj proti zemlji. Zato so naju ponavadi opazili šele, ko sva že pristajala ali samo letela nizko. Vedno sva poskusila na zaključku preleta pač pristati čim višje, da bi lahko naslednji dan tudi vzletela čim višje, ne da bi hodila peš na vzletišče. Po pristanku so naju gledali kot dva marsovca, ki sta priletela »od nikoder«. Še bolj neverjetno se jim je verjetno zdelo, ko sva vzletela in se nad njihovimi glavami s termiko dvignila več tisoč metrov v nebo. Njihova radovednost na tleh je bila včasih prav neprijetna. Podobno se počutiš v Indiji, ko ne moreš nikamor pobegniti od ljudi, nekam v samoto in mir. Vse jih je zanimalo in povsod so nama bili za petami, še na WC! Ko za seboj zapreš vrata sobice, ki so ti jo prijazno namenili za spanje, te z okna opazuje ducat radovednih oči pri preoblačenju. Okno zagrneš z zaveso, pa pridejo kar skozi vrata in posedejo na tla. Najprej nama je bila všeč njihova odprtost, prijaznost in radovednost. Kmalu pa je postalo nadležno njihovo večno zalezovanje.

Ali imaš namen v bližnji prihodnosti narediti kaj podobnega?

Nisem letalec po srcu, tako kot je John z dušo in telesom. V zraku, med termičnimi stebri je v svojem elementu. Vem, da bi se rad in da se bo mogoče še letos vrnil. Njegov cilj je, da bi preletel celotno nepalsko himalajsko verigo od zahoda proti vzhodu!

 

Silvo Babič
http://www.bogvetra.com/

 
Občina
Žetale
 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
© 2002-2010 JADRALSKO DRUŠTVO ŽETALE
 
Jadralsko društvo Žetale, Žetale 1, 2287 Žetale :: jdzetale@gmail.com

 

    SLOhosting.com priporoča :