Vir članka: Cross Country, februar/marec 2002
Avtor: Pete Powell
Naslov originala: The Education of a Thermaleer
Prevod: Matej Belčič
http://www.parakrilec-drustvo.si/

Avtor pravi: Sem začetnik, novinec v jadralnem padalstvu. Članek je namenjen tistim, ki tako kot jaz šele stopajo po poti zapletenih vrvic, šumečega najlona in hrepenenja.

 

Izobraževanje 'termalca'

Jadralni padalci širom po svetu se zanašajo na nekakšno razumevanje letenja v termiki, če si le kdajkoli drznejo proč od šolskih terenov. Že res, da je tistih prvih nekaj zdrsov s hriba jemalo dih in večurno jadranje ob grebenu je bilo prav tako razburljivo, vendar se veliko tečajnikov kmalu zazre v vabečo, pisano pokrajino in oddaljene gorske grebene, ter se nervozno sprašujejo … Bi lahko šel tja? Lahko sploh kdo gre tja? Se bom ubil takoj ali pa me bodo do počasne smrti pripravili izkušeni piloti z njihovim posmehovanjem? Bom privezan na ta prekleti greben, na to 'Skalo večnosti', za vselej?

Kmalu dobimo nekatere odgovore - v barih, ob cenenem čvekanju in v knjigah, ob mogočnih besedah (Originalni: "in the bars where talk is cheap, and in the books where the words are big"; se veliko bolje sliši. o.p.). Mogoče je zapustiti gnezdo na grebenu, ujeti steber in se potegniti do baze (karkoli že je to)! Vendar kako se naj naučim uporabljati te nevidne stebre, kako naj začnem?

Tistim, ki so se naučili leteti v Alpah in drugih okoljih, kjer je termična aktivnost vsakodnevni pojav, se bo dilema zdela čudna. Tam, kjer začetnik starta, se slepo opoteka okrog, dokler ne začuti močnega sunka na nosilnih trakovih in z malo sreče ga z opletajočimi nogami in rokami odnese v višave in širjave. Smo pa tudi taki, ki živimo in se gremo jadralno padalstvo na manj obetavnih terenih. Severozahodni Ontario v Kanadi je že tak kraj. Saj imamo grebene, je pa to severna gozdnata pokrajina in drevesa s svojimi iztegnjenimi vejami prežijo povsod. Z ostrimi vrhovi čakajo na drzne in tiste, ki so se ušteli. V 50. urah naleta, je bilo moje padalo trikrat popravljano.

Jadralnega padalstva sem se naučil v Utahu. Odlično okolje za učenje. Suho in toplo, veliko inštruktorjev med katerimi lahko izbiraš in nobenih dreves. Ampak ne živim tam in pri petinpetdesetih nisem imel namena pobegniti svojim upnikom in se naseliti drugje - ne še.

Tako sem z licenco začetnika v žepu in pogumom, ki je curljal iz vsake pore, uhajal od doma. V okolici ni bilo nobenih startov, tako sem napravil poseko blizu enega smučarskih središč (z motorno žago). Ker v tem delu ni bilo drugih jadralnih padalcev, sem moral iti prvi. Greben je kaka dva kilometra dolg, z 230 m višinske razlike. Imena starta ni bilo težko izbrati - 'Grič strahu' ('Cape fear'). Po letu letenja na Griču sem hrepenel po več. Več kot le jadranje ob grebenu, čeprav je bilo čudovito - tudi pri -25C, posebej ker ni bilo treba skrbeti zaradi gneče. Naročil sem se tudi na revijo z nenavadnim imenom 'Cross Country'. Torej, za kaj gre tu - pri tem cross county-ju? Opa! To je pa že nečemu podobno. Nenadoma sem si zaželel cross country-a. Zdi se da izkoristiš termični steber in že greš.

Pridobiti status 'termalca' (kak boljši prevod za 'thermaleer'? o.p.) je postal moj takojšnji cilj. Prebral sem vse kar se je dalo na to temo, sedel v avto in se znova podal v Utah. Napravil sem načrt v treh delih.

Na 2500 km dolgi poti sem imel možnost obiskati nekatera druga znana jadralno-padalska središča: Jackson Hole v Wayomingu, Boulder in Aspen v Koloradu. Užival sem v spustih, letenje v konici dneva, pa je presegalo moje zmogljivosti. Termika je seveda bila, ko sem pa povedal o svojih izkušnjah (in nisem imel namena pretiravati) je bilo videti veliko odkimavanja. Nadaljeval sem proti Utahu.

Teden čudovitega jadranja pri 40C v suhi in visoki puščavi Salt Lake City-a, bi prijalo mojemu obtolčenemu padalu in nekaterim zmrznjenim delom mojega telesa.

Prvi del mojega načrta je bil varnostni seminar v Bear Lake, v Utahu. Razmišljal sem preprosto. Termični leksikon je bil poln strah vzbujajočih izrazov kot: "brutalno", "premetavanje" in "klofnilo ga je". Zato je mogoče bolje, če nezgode s padalom vadim v nadzorovanem okolju, pod budnim očesom tistih, ki znajo (Chris Santacroce, Ken Hudonjorgenson, Enleau O'Conner), nad vodo in na varni višini (1000 m). Tako bom, če se bom kdajkoli nagnil v tem tako imenovanem stebru, bolje pripravljen. Seminar je bil odlična izkušnja in je nuja za vsakega jadralnega padalca.

Z več samozavesti sem se odpravil nazaj v Thunder Bay v Ontariu (domov). Naslednjo sezono sem raziskoval Grič strahu, dodatno oborožen z znanjem o velikih ušesih, pospeševalcu, aktivnem letenju in tretjino izpolnjenim načrtom o učenju termičnega letenja.

Naslednje poletje sem bral še več in se celo pregrizel čez nekaj videov (zakaj glasbena spremljava tako hitro zastari?). Vpisal sem se na naslednji seminar v Utahu: 'Nauči se letenja v termiki v treh dneh' in napolnil avto z gorivom.

Bili smo trije tečajniki in dva inštruktorja. Dva dneva v učilnici smo vsrkali vso znanje inštruktorjev s skupaj 17 letnimi izkušnjami v preletih in tekmovanjih. Vključno z vajo zavezanih oči in udarjajoč z dvema kamnoma, posnemajoč variometer. Bilo je dobro. Posebej vesel sem bil, da sem lahko sedel in vpijal njihovo težko priborjeno znanje. Izkušnje nekaj stanejo in pripravljen sem se bil vreči v stroške.

Zapeljali smo se v gore, da bi tudi praktično vadili. Z meteorološkimi izpiski v rokah smo sedli v suho travo, med grmovje na gori West Mountain, 50 km južno od Salt Lake City-a. Vzletišča v vse smeri in pristanki kamorkoli pogledaš. Bil je prijeten dan in nobene potrebe ni bilo po naglici. Čudovito je bilo občutiti topel tok zraka, ki se je dvigal ob pobočju, šteti cikle nastajajočih stebrov in opazovati ptice kako so se vrtele in strmoglavljale za insekti, ki jih je ponesla termika. Začenjal sem dobivati občutek za kaj sploh gre. Čutil sem, da sem pripravljen, kolikor je začetnik in zaprisežen jadralec na pobočniku sploh lahko. Bil sem poln teorije. Čas je, da gremo.

Startal sem na začetku termičnega cikla, odjadral nekoliko proč od pobočja in ko je vario še vedno čivkal, napravil prvi poln zavoj v dviganju. In obračal sem naprej. S pomočjo nekaj napotkov po postaji od spodaj, sem navrtel 300 m v mojem prvem, debelem stebru. Neverjetno! Je mogoče! Bilo je eno tistih mojih 'eureka' spoznanj. V klepetu po letenju, sem srečen priznal, da je to zame drugi najbolj vznemirljiv polet, takoj za tistim sploh prvim poletom z jadralnim padalom. Sledilo je veliko drugih podobnih letov na lokacijah v okolici. Z dvigalom navzgor so bile izpolnjene sanje. Sedaj pa v prakso (tretji del mojega načrta).

Destinacija: Iquique, Čile
Za severne Amerikanose je potrebnih manj milj do Južne Amerike kot do Evrope. Poleg tega, je bil letalski prijatelj Ulic Longford že v Čilu s kanadsko alpsko smučarsko reprezentanco, ki se je pripravljala na prihajajočo sezono. Pred desetimi leti se je Ulic peljal severno od Santiaga in se čudil pokrajini. Suha, hribovita, gorata, zapuščena. Ko je dobil jadralno-padalsko licenco je spomin na ta teren spet prodrl do njegovega letalskega nagona. In tako sva šla.

V severnem Čilu sem se v glavnem nadejal jadranja ob grebenih, čeprav se le ti raztezajo več kot 1500 km v daljavo. Vendar zaradi vlažnega morskega zraka, puščavskih sipin, 500 m visokega grebena, močnega sonca (30C) - no mogoče bo pa zato tudi nekaj termike.

S taksijem sva šla na Alto Hospico (450 m nadmorske višine) in se nemudoma prilepila dvema lokalnima pilotoma in ju povprašala o nevarnostih, pristankih in podobnem. S španščino sva si bila bolj navzkriž, zato je ostalo na pesku veliko diagramov narisanih s prstom. Najin prvi polet je trajal več kot dve uri, v glavnem zaradi termičnih dviganj. Potem naju nič več ni moglo ustaviti. Naslednjih deset dni sva se zarila v vsak steber, ki sva ga našla, ali pa je našel naju. Kako čudovit kraj za piljenje tehnike letenja v termiki. Če si se uštel pri centriranju in si padel iz stebra si se preprosto spet priplazil k grebenu, napraskal nekaj višine in odletel v naslednji čarobni cilinder, ki ti je prekrižal pot.

Tudi na dan brez oblakov je bil plafon na 1000 m. Rekord tukaj je 1250 m. Tako ti ni treba skrbeti zaradi dodatnega O2. Imaš pa vse možnosti, da boš letel ves dan, vsak dan, v zelo prizanesljivem okolju. Ko sem se vračal v hotel, sem naletel na lokalnega meteorologa, ki je trdil, da v 14 letih njegovega službovanja v Iquique, ni nikoli deževalo. Tako se je moje izobraževanje začelo. Vsak dan sva letela ure in ure. Dobil sem svoj delež zapiranj - ponavadi takrat, ko sem hotel ujeti izstreljen balon toplega zraka preblizu zemlji - in obilico poskusov centriranja in iskanja stebrov nad sprožilci na tleh. O vseh teh stvareh sem prebiral in sanjal med dolgimi kanadskimi zimami. Prepričan sem, da se 'alpski termalci' hihitajo mojim dolgotrajnim prizadevanjem, vendar se lahko tudi sam smejim. Sedaj vem kaj je baza. Bil sem tam!

Veliko baz še čaka, da navijemo do njih, veliko lekcij se je še treba naučiti, vendar bi rekel, da je moj tridelni učni program kar dobro deloval.

Na krilih vetra sem se pridružil skupini 'termalcev'.