Vir članka: Cross Country
Avtor: Itamar Neuner
Naslov originala: My instructor, the vulture
Prevod: Matej Belčič

http://www.parakrilec-drustvo.si/

 

Jadralno padalstvo in ptice

V Nedelu so dne 22/7/2001 v članku "Slovenija nedorasla planinskemu orlu" zapisali: "Planinski orel, ki se ima za preživetje zahvaliti zgolj svoji lastni previdnosti - lovci so si ga namreč dolgo prizadevali iztrebiti - je kultna ptica varstva narave. Na njegov račun uživajo varstvo tudi številne druge vrste, na račun zavarovanja njegovega življenjskega prostora ostanejo ohranjena cela prostranstva deviške narave. Tako je po svetu, pri nas pa v zadnjih petih letih ni bilo nobenih vsebinskih premikov, tudi v novejšem času je marsikateri mladič skrivnostno izginil iz gnezda. Minister za kmetijstvo je resda nekajkrat interventno zavaroval določena območja, kjer so jih ogrožali jadralni padalci. ...".

Take in podobne pripombe najdemo marsikje. Ko registriramo vzletišča moramo imeti privoljenje naravovarstvenikov (v tujini menda te prakse ni), v času ko gnezdijo ptice na nekaterih vzletiščih niso dovoljena tekmovanja, ... A smo res taki sovražniki ptic? Tudi v Grifu (oktober 1999, številka 26) so v članku o ogroženosti planinskega orla zapisali: "... Tudi jadralno padalstvo ima lahko škodljive posledice, če za spust izberejo samo gnezdišče in jadrajo v neposredni bližini orlovskega gnezda." No, to bi še šlo. Vendar za vzlet ne izbiramo gnezdišč, vsaj jaz ne poznam nobenega takega starta. Menda so ptice zelo ogrožene na območju Črnega kala in tam naj ne bi leteli, hkrati pa na istem mestu gradijo avtocesto ob že sedaj zelo prometni žili proti morju.

V anketi revije Cross Country je na vprašanje: "Si že kdaj jadral s pticami roparicami?" 90% pilotov odgovorilo pritrdilno in vsak od njih bi lahko o tem povedal čudovito zgodbo. In ko se zapodiš v steber, kjer kak jastreb uspešno nabira višino, ni videti da bi bil le ta preplašen. Le na nek skrivnosten način ti da vedeti, da je gospodar neba vseeno on in da si ti le tujec na kratkem obisku njegovega kraljestva. Včasih jim ni nič nerodno pridružiti se nam nerodnežem, če nam je že uspelo prvim najti dviganje, še nikoli pa nisem zaznal pri roparicah strahu pred nami. Zgodilo se je že, da so verjetno v strahu za mladiče, kakega jadralca tudi napadle in mu pustile kako luknjo v kupoli, vendar je to zgolj izjema in ogrožen je bil bolj padalec, kot pa ptica. Letenje s pticami je vedno dogodek, ki ostane v lepem spominu vsakemu jadralnemu padalcu.

Prepričan sem, da se ornitologi s tem ne bodo ravno strinjali. Verjetno bodo znali nanizati veliko trditev, da temu ni tako, vendar tako pač mi vidimo ptice skozi vrvice naših padal. Lepo zgodbo o druženju s pticami je napisal tudi izraelski pilot Itamar Neuner:

 

Moj instruktor, jastreb (kako narava uči Itamarja Neunerja)

Delal sem napako. Nisem se zavedal in nihče mi ni tega povedal, toda prav gotovo sem delal napako. Nekdo bi me moral naučiti kako pravilno ravnati. Znova sem potreboval instruktorja letenja.

Že veliko let sem letel z letali in skozi ta leta sem imel veliko instruktorjev, ki so me učili leteti. Prvič sem si delil kabino z instruktorjem letenja v predvojaškem tečaju jadralnega letenja. Bil sem kadet, star 16 let. Moj instruktor, izraelski poročnik letalstva Reuven Brand je pravkar končal tečaj letenja in dodeljeno mu je bilo letalo za zvezo. Nas mladce je prostovoljno učil osnov letenja. V naših očeh je bil takoj za Bogom.

Pri osemnajstih sem se sam pridružil izraelskim zračnim silam in začel dvoletno šolanje za pilota. Moj zadnji instruktor, preden sem si prislužil krilca, je bil poročnik Avi Laneer. Prav zabavala sva se skupaj: Odhajala sva na dolge vaje iz navigacije v puščavo Negev na jugu Izraela; nizko nad zemljo sva s 400 km/h letela s krilom ob krilu. Vseskozi sva prepevala izraelske narodne pesmi, verz za verzom, besedo za besedo, izpustila nisva niti zloga. Naučil sem ga tudi nekaj ukan, na primer kako napraviti zaporedje štirih počasnih sodčkov medtem ko napraviš 360 stopinjski zavoj. Za trenutek je pozabil, da bi moral on biti moj instruktor in jaz učenec, ter me prosil naj mu manever demonstriram in pokažem kako naj ga izvede. Nato je poskusil sam, se posvetoval z mano, njegovim učencem, da mu povem če je vse storil prav. Avi se je ubil nekaj let kasneje, ko je s padalom izskočil nad sovražnikovim ozemljem.

Službovanje v izraelskih zračnih silah sem pustil (vendar še veliko let letel v rezervi) in se zaposlil v El-Al, naši domači letalski družbi, kot prvi častnik in kmalu napredoval v kapitana.

Zadnji instruktor, ki sem mislil da ga bom imel, je bil kapitan Yaacov Roman. Tudi mene je usposobil za kapitana. Medtem ko so potniki "naslonjeni v sedežih počivali", kot smo jim vedno svetovali, sva vadila in simulirala nevarne situacije. Instruktor je pritiskal na učenca, kolikor je mogel, sam pa sem se nagajivo smejal njegovim naporom, da bi spravil letalo v zastoj.

Da, šel sem skozi roke veliko instruktorjev, devet, če sem natančen in vsak me je naučil o letenju nekaj več. Ko sem končno postal kapitan, sem povabil vse instruktorje (vsaj tiste, ki so še bili živi seveda) na vrtno zabavo in ob nespodobnih zgodbah drug o drugem smo preživeli čudovit večer.

Mislim sem, da potem ne bom potreboval nobenega instruktorja več. Pa je bil še eden - divji jastreb plešec!

Učiti se jadranja v termiki

Termični stebri niso vedno okrogli stebri zraka, ki se vzpenjajo naravnost v nebo, mi pa krožimo znotraj njih, kot včasih mislimo. Večina stebrov, ki jih srečamo je zanešenih s splošnim vetrom. Pri vrtenju v takih stebrih je znatna razlika med delom zavoja ko letimo z vetrom in tistim, ko smo obrnjeni proti vetru.

Z vetrom pospešuješ. Tvoja hitrost se prišteje hitrosti vetra in naokrog švigaš mogoče s 60 km/h. Ko se obrneš v veter skušaš s svojo hitrostjo premagati hitrost vetra in nenadoma upočasniš in končno komaj še prodiraš naprej. Ko si obrnjen z vetrom in pospešuješ dviganje usahne in včasih celo izgubljaš višino. Ko je pol zavoja končanega in se obrneš v veter ter se upočasniš, se nenaden višek energije pretvori v dviganje in varijo kriči, ko te izstreli v nebo.

Kako bi naj pilot ravnal v takih pogojih? Vedno sem mislil da se je treba upreti takim skrajnim spremembam hitrosti in ohraniti kroženje popolno, kolikor se da. Ko sem letel z vetrom sem zaviral in popustil zavore, ko sem se ponovno obrnil v veter. Tako sem počel, dokler nisem spoznal svojega najboljšega instruktorja letenja.

Velikokrat letimo skupaj s pticami. Velikokrat nam poiščejo dviganja in pohitimo k njim, da se jim pridružimo. Včasih je ravno obratno. Kot takrat, ko se mi je pridružila štorklja 1300 m nad Megidom na 76 km preletu of Zichrona do Golanskega višavja.

Danes letimo na Zichronu, majhnem mestecu na zahodnem pobočju gore Carmel na izraelski obali. Čeprav je eno naši priljubljenih poletnih vzletišč, sam hrib ni preveč impresiven. Vzletišče je samo 110 m nad morjem, višinska razlika do pristanka pa je 85 m. Je samo štiri kilometre od Sredozemskega morja, tako da je treba veliko sreče in potrpežljivosti, če želiš najti dobro termiko. Proti severu je gora Carmel veliko višja in bolj strma in bolj primerna za naš šport. Toda že leta preden se je človek povzpel v nebo, je tam zgradil mesto Haifa, s hišami, nebotičniki in električnimi žicami in popolnoma izničil lepoto dobrega vzletišča.

Zichron je eno naših najljubših, ker so samo s tega najbolj zahodnega med našimi vzletišči, mogoči dolgi preleti z vetrom, preko naše majcene državice na drug konec, kakih 60 km daleč.

Družina jastrebov plešcev gnezdi nedaleč od našega vzletišča. Izraelsko ornitološko združenje jih je naselilo v okviru projekta za ohranitev ptic roparic. Društvo vzdržuje za jastrebe tudi hranilnico. Ti jastrebi so veliki in težki; tehtajo sedem ali osem kilogramov. Imajo ogromna krila razpona približno 2,6 m. So rjavi, vendar imajo debela peresa na koncih kril in na repu, nekaterim so jih zaradi prepoznavanja obarvali belo.

Štirje od teh mogočnih jastrebov deli nebo z nami in skupaj letimo v tesni formaciji. Ne letijo, da bi se prehranjevali, pač pa le uživajo v letenju in preganjajo poletno vročino.

Ptice, ki samo priletijo mimo, niso vajene jadralnih padalcev in se držijo bolj vstran. Jastrebi, ki živijo tukaj, pa nas poznajo in so navajeni leteti z nami. Pogosto se zgodi, da zares letimo povsem blizu drug drugega, samo nekaj metrov narazen. Takrat lahko vidimo vsako najmanjšo podrobnost in vsak najmanjši premik njihovih peres. Zato danes nisem presenečen, da krožim v stebru skupaj z jastrebom samo kakih sedem ali osem metrov pod mano. To mi omogoča, da ga pazljivo opazujem in vidim kaj počne. Zdi se da je mladič; okoli vratu ima rjavo perje, temno rjave oči in črn kljun. Kot vedno ko letimo na Zichronu piha svež zahodni vetrič. V stebru obračam, kot mislim da je prav. Upočasnim nizveter in pospešim ko se obrnem vanj.

Moj jastreb pa počne ravno nasprotno! Pospeši z vetom in upočasni v veter! Zaprepaden in presenečen opazim kako zoži svojih šest črnih peres na koncu kril v popolno konico, zapogne krila rahlo nazaj, stisne rep in pospeši! Zares leti z vetrom in pospešuje!!! Potem pa, ko se obrne v veter razpre svoje prste in rep, seže s krili naprej, upočasni in pridobi na dviganju.

En zavoj zelo natančno preučujem njegovo gibanje, kot učenec sledi svojemu instruktorju v nov manever. Potem oba znova zaokroživa, instruktor in učenec, letiva skupaj z natančno enako hitrostjo. Še vedno sem kakih deset metrov više, osredotočim se in posnemam vsak gib instruktorja, da bi letel natančno tako kot on.

Skupaj pridobivava višino in izginjava za množico na startu. Kot ponavadi je na Zichronu zrak spodaj zelo nemiren in turbulenten, ko se pa vzpenjava v stebru postane mehak in miren.

V tretjem zavoju ostanem sam, kot učenec na prvem solo poletu. Instruktor z varne razdalje opazuje, če počnem vse prav.

In deluje! Kako neumno, da sem počel vse narobe. Imel sem občutek, da je nekaj narobe, nikoli pa me ni prešinilo, da bi upočasnil v veter in pospešil z njim. Vse kar sem potreboval je instruktor, da me tega nauči. In ta instruktor ni bil nihče drug kot ptica roparica. Jadralno padalstvo je med športi vsekakor nekaj posebnega. Pokažite mi kak drug šport, kjer se človek uči od živali. Od rib se ne učimo potapljati ali plavati in teka se ne učimo pri konjih niti ne hodimo kot kamele. Kenguruji nas ne učijo skakanja in šimpanzi ne gimnastike.

Samo v jadralnem padalstvu posnemamo ptice in se učimo pri njih, pa naj si bo to vzlet, pristanek, zbijanje višine z upogibom kril ali letenje v termiki, v teh mogočnih stebrih dvigajočega zraka.

 
Občina
Žetale
 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
© 2002-2010 JADRALSKO DRUŠTVO ŽETALE
 
Jadralsko društvo Žetale, Žetale 1, 2287 Žetale :: jdzetale@gmail.com

 

    SLOhosting.com priporoča :