Vir članka: Cross Country, avgust/september 2002, št. 82
Avtor: Hugh Miller
Naslov originala: Jagged Little Pills
Prevod: Matej Belčič

http://www.parakrilec-drustvo.si/

Uvodnik urednika v 82. številki Cross Countrya, očitno pretresenega zaradi smrti Henrika Jensna na EP v Sloveniji in drugih nezgod.

 

Majhne tabletke

Prijatelj, ki ne leti, mi je postavil preprosto vprašanje: "Zakaj letiš?" Bil sem v zadregi in izustil sem običajne pomanjkljive fraze: pokrajina, svež zrak, itd, itd. Ko sem premišljeval o tem, me je prešinilo, da tako kot pri veliko rečeh v življenju, veš da je nekaj zares dobro in nekaj posebnega, ko si v popolni zadregi, da bi pojasnil čemu je tako in se lahko samo neumno režiš, kot kak blaznež. Nekako se ne da razložiti. Občasno se najde kaka pogumna duša, ki skuša napisati članek v stilu "zakaj letim". Prav gotovo se veliko fotografov približa temu, da bi ujeli to mistično podobo prostega letenja. Vendar papir in črnilo zmoreta to le do določene meje in tako ostaja jajce, ki ga je težko razbiti.

Imam pa težave pojasniti tudi nekatere druge poglede na zadnjih deset let, ko sem živel in dihal za letenje. Mogoče je najteže razložiti drugim, da še letim, čeprav sem videl toliko nezgod. Kljub zanosu, ki mi ga daje letenje, sovražim tiste redke obiske prijateljev v bolnišnici, povitih v belo, obkroženih s cevkami in napravami, tako daleč proč od travnatih vzletišč, kjer sem jih vajen gledati. Človek na to hitro pozabi, vendar je vsaka nova nezgoda popolno presenečenje, ter me spomni na ozko mejo s katero se igramo vsakič, ko se podamo v zrak. Letenje je vse ali nič. Užitek in bolečina. Grenko - sladko. Kot majhne tabletke, ki jih jemljemo, ker so pač predobre, da bi se jim odrekli.

Septembra '97 sem zadnji dan prvih letalskih iger v Turčiji pristal na zaprašenem pristanku. Zmagal sem in moral bi biti ponosen. Vendar sem pred samo nekaj minutami videl dobrega prijatelja, Petra Brinkebyja, kako se je s kravato v spirali zvrtel do tal. In ko so razburjeni turški otroci tekli mimo mene, da bi videli pristati reševalni helikopter, sem bil poln krivde in gnusa. Krivde, ker sem zmagal in gnusa zaradi okoliščin tekmovanja, ki so pripeljali Petra v tak položaj: njegovo zlomljeno telo leži v mlaki lastne krvi, tako daleč od doma. Bil je krut trenutek. Ko nas je avtobus peljal v hotel sem skril obraz proti oknu in jokal.

Kot vsi veste, bodisi ker vidite njegovo ime na vrhu rezultatov tekmovanj ali pa ste ga sami srečali, si je Peter izvrstno opomogel. Kako leto po nezgodi, sva v mojem stanovanju v Le Bar-sur-Loupu v Franciji, kjer sem začenjal urejati Cross Country, on pa je testiral za Airwave, kramljala o njegovih izkušnjah. Vprašal sem ga očitno - ali je med dolgimi meseci rehabilitacije (ponovno se je moral učiti hoditi in še sedaj je njegova mobilnost močno zmanjšana, teči pa ne bo mogel nikoli več) … pomislil, da bi opustil letenje.

"Nikoli", je odgovoril. Na kratko je pojasnil s preprosto razlago … "če bi se odločil prenehati, potem bi vsa ta leta tekmoval zaradi nekih popolnoma zgrešenih razlogov in se pretvarjal, da letenje ne grize. Vem, da me letenje lahko ubije in to bi moral vedeti tudi ti. Moja nezgoda je bila poštena zamenjava za vso zadovoljstvo, ki mi ga je dalo letenje".

Počutil sem se neumno, da sem Petra to vprašal in moje stališče do letenja se je zdelo nekako bledo in naivno.

Ne vem, če nas je veliko tako prekanjenih. Brez dvoma je naše zaupanje v statistiko in da se bo padalo odprlo samo od sebe (natančni Nemci znajo to izraziti s številom sekund), veliko manj brutalno, kot katerokoli pobočje ob katerega lahko z nekaj smole treščiš, potem ko te prežveči in izpljune delček turbulence. Samo nekaj sreče sem imel, da se mi to še ni zgodilo.

Nobenega posebnega sporočila ni, razen da nam letenje, posebej na robu naših zmogljivosti, omogoča izkusiti vse, kar nam navrže življenje, kot na čudovitem, barvnem, stereo TV sprejemniku. Vendar moramo, preden pritisnemo gumb, ne glede na to kako dobro smo uglasili naše letenje, vedeti, da vse to dobimo v zameno za nekaj tveganja in morebitno visoko ceno.

Ta izvod revije je počastitev letenja v vsej njegovi veličini, vključno s poročili o neverjetnih preletih v Zapati, čudovitimi vizualnimi bonbončki Felixa Wolka, predstavitvijo največjega božjega daru pilotom - jutranjega sijaja (Morning Glory) - zgodbami s poletnih tekmovanj in še veliko več.

Vendar tako kot je smrt del življenja, sta pogosto bolečina in žalost neizbežen del prostega letenja. Temu ne moremo oporekati. Če bi ju hoteli pomesti pod preprogo, bi zanemarili nevarnost, ki je prisotna pri letenju, sami sebi bi vlekli za nos in lažen občutek varnosti bi nas uspaval. Dogodki zadnjih dveh mesecev so nas z grenkobo opomnili na to in zdi se prav, da v tem izvodu ne pišemo samo o uspehih naše drobcene letalske druščine, pač pa tudi izrazimo spoštovanje ljudem, ki so izgubili življenja ali pa se hudo poškodovali, ko so te poletne mesece sledili svoji strasti.

 
Občina
Žetale
 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
© 2002-2010 JADRALSKO DRUŠTVO ŽETALE
 
Jadralsko društvo Žetale, Žetale 1, 2287 Žetale :: jdzetale@gmail.com

 

    SLOhosting.com priporoča :