NEBO

Nebó je grobo rečeno del atmosfere nebesnega telesa, ki je vidno s površja ali vesolja. Na nebu lahko podnevi vidimo Sonce, če ga ne prekrivajo oblaki, ponoči pa so vidne zvezde (podnevi jih ne vidimo, ker do nas pripotuje le šibek del svetlobe), Luna, planeti ter druga astronomska telesa (kometi).

Nebo, zaradi lomljenja Sončeve svetlobe izgleda modro, ponoči pa je temno. Na nebu občasno vidimo tudi nekatere naravne pojave, kot so: mavrica, oblaki, severni sij, jutranja zarja, meglice ter bliskanje med nevihto. Kot rezultat človekovih dejavnosti je pogost tudi smog.

V astronomiji nebo ponazarjajo tudi planetariji, ki v kupoli prikazujejo lego znanih ozvezdij in gibanje nebesnih teles med njimi. Astronomska opazovanja vse bolj moti svetlobno onesnaženje, ki prihaja s površja. Veliko astronomskih observatorijev so zgradili na odročnih in visokoležečih krajih, da bi zmanjšali vplive Zemljinega ozračja. Znana izjema je Hubblov vesoljski daljnogled, ki je nameščen v tirnici, kar omogoča zelo dobra opazovanja.

Zakaj je nebo modro?

Odgovor je seveda preprost.

Svetloba se pri potovanju skozi plin malo razprši. Zanimiva lastnost sipanja svetlobe na molekulah v plinu je, da se v njih sončna svetloba s krajšo valovno dolžino ob delcih molekul zraka razprši bolj od tiste z daljšo in se lomi v tri osnovne barve (modra, rdeča, rumena). Tako sipanje imenujemo Rayleighevo in je značilno za primer, ko je valovna dolžina sipane svetlobe mnogo večja od dimenzije sipalca (v našem primeru molekule v zraku).

Če posvetimo z belim žarkom (v beli svetlobi so vse barve zastopane enako) skozi plin, se izmed njih pri Rayleighevem sipanju najbolje razprši modra svetloba, zato žarek postaja vedno bolj rdečkast, oddaljena plast plinov pa izgleda modrikasto:



Z našim nebom se dogaja natanko isto. Na poti skozi atmosfero se modra sveloba siplje bolj kot rdeča. Modra barva neba ni torej nič drugega kot na molekulah v zraku razpršena sončna svetloba.



S tem pojavom si lahko razložimo tudi, zakaj je zahajajoče sonce rdeče. Ob sončnem zahodu je pot žarkov skozi atmosfero veliko daljša kot čez dan. Modra svetloba se razprši in v žarkih z zahajajočega Sonca ostane pretežno le še rdečkasta svetloba. Sonce zato ob zahodu vidimo rdeče. Poleg molekul zraka razpršijo svetlobo tudi razni prašni delci, ki se nahajajo v zraku. Le ti lahko svetlobo sipljejo različno, glede na to kako veliki so, in zato morda niti ne ubogajo frekvenčne odvisnosti za Rayleighevo sipanje. V glavnem pa velja, da so sončni zahodi in sončni vzhodi še posebno intenzivni po velikih vulkanskih izbruhih, ko se poveča število prašnih delcev v atmosferi. Barvni vzorci, ki jih vidimo pri posameznem sončnem zahodu pa so posledica skupnega učinka Rayleighovega sipanja in sipanja na prašnih delcih, ki se tedaj nahajajo v zraku.

Za najbolj natančne še nekaj podatkov:

Za tako imenovano "Rayleighevo sipanje" svetlobe na sipalcih, ki so manjši kot je valovna dolžina same svetlobe, velja, da je jakost sipanja obratno sorazmerna s četrto potenco valovne dolžine:

Valovna dolžina modre svetlobe je približno 420nm, rdeče pa 750 nm, zato se modra svetloba siplje približno 10 krat bolj od rdeče:

 
Občina
Žetale
 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
© 2002-2010 JADRALSKO DRUŠTVO ŽETALE
 
Jadralsko društvo Žetale, Žetale 1, 2287 Žetale :: jdzetale@gmail.com

 

    SLOhosting.com priporoča :