NEKAJ TEHNIČNIH NASVETOV

 

Marinirana elektronika (Jiři Stipek)

Vsi radi letimo. Žal včasih stvari ne potekajo po načrtu in prisiljeni smo se ukvarjati z drugimi dejavnostmi: hojo skozi grmovje ali plavanjem na primer. Seveda lahko vse to škoduje zdravju. Za naš žep pa je lahko zelo boleče že če pri pristanku na plažo čofnemo v gleženj globoko mlakužo. Povprečen pilot jadralnega padala ali zmaja dandanes nosi s seboj za precej več kot sto tisočakov vredno elektroniko. In te stvari ne potrebujejo veliko slane vode, da postanejo neuporabne. Zadostuje že nekaj kapljic morske vode.

Naš plavalni bazen je že velikokrat služil kot prva pomoč za kupole pilotov, ki jim ni zneslo čisto do obale. Žal je bilo za njihove »high-tech« merilnike dostikrat prepozno. Če veste kaj napraviti potem, ko ste svoje igračke namočil v raztopini natrijevega klorida, lahko rešite premoženje – a ne vedno. Potrebno je tudi malo sreče. Dejanja opisana v nadaljevanju so početje obupanca, se pa splača poskusiti.

Ko je naprava enkrat v slani vodi, je le še malo tega, kar lahko pokvariš ...

Ko si instrumente okopal je najpomembneje takoj odstraniti baterije. Ne mučite in zamujajte se z izklapljanjem naprave. Ne samo, da je neučinkovito (slana voda je dobro prevodna in bo tako ali tako premostila kontakte), lahko tudi uničite stikalo. Še slabše: če ohišje instrumenta dokaj dobro tesni, bo zaradi elektrolitskega procesa čez nekaj minut napolnjeno z eksplozivno mešanico vodika in kisika. In poskus izklopa lahko doda še zadnji potrebni delček za dobro eksplozijo: iskrico. Torej, najprej je treba odstraniti baterije! Pravzaprav imate velikokrat za to samo nekaj sekund časa. Vsi nadaljnji postopki bodo uspešni samo, če ste to prvo nalogo opravili dovolj dobro. Ko so baterije varno odstranjene potopite nesrečni instrument v (sladko) vodo. Pustite ga v njej kakih 15 minut in ga občasno obrnite. Tudi če to ne bo pomagalo, boste pritegnil pozornost množice in mogoče boste v uteho uspel izvabiti od nje kak cekin. Sedaj si lahko malo oddahnete.

Nato se zapeljite do najbližje bencinske črpalke, kupite nekaj litrov destilirane vode in zamenjaj slanico, ki jo imate v posodi. Od tukaj naprej se postopki razlikujejo, pač glede na opremo. Naprave, ki vsebujejo mehanske dele in optiko (fotoaparati), je treba popolnoma potopljene pustiti v posodi, jo tesno zapreti in odnesti na ustrezen servis. Kak oglas ustreznega strokovnjaka boste mogoče našli v kaki reviji za potapljače. Na običajnem servisu vas bodo morda poslali ..., no, kam drugam. Če je bil fotoaparat (pretekli čas je popolnoma upravičeno uporabljen) sodoben, zrcalno refleksni, se ne sekirajte. Podarite ga triletnemu nečaku. Če se vam bo nasmehnil, se mu nasmehni nazaj. Napravili ste dobro kupčijo! Z radijskimi postajami, variometri in podobnim, pa imate veliko možnosti tudi brez strokovne pomoči. Instrument pustite v destilirani vodi kaki dve uri in vodo občasno premešajte. Potem ga za kratek čas potopite v metilni alkohol, posušite z ne premočnim curkom zraka, ga dajte v pečico (ne mikrovalovno!) segreto na 50°C in ga pustite v njej kake štiri ure. Ko se ohladi, pobrizgajte stikala, kontakte, potenciometre in kovinske dele s kakim sprejem, ki odstrani vlago. Pazite pa, da ne brizgate po elektroniki, senzorjih pritiska in tipkah. Sedaj ste pripravljeni na trenutek resnice!

Največkrat bo vse izvrstno delovalo! Včasih je treba zamenjati zvočnik s papirnato membrano. Drugače bo pač zvenel tako kot moja postaja. Izkušnja je bila v tem primeru res poceni. Če pa stvar ne deluje, je treba do strokovnjaka.

Posebno pozornost zahtevajo zatesnjene baterije, ki se jih da polniti. Besedo »zatesnjene« vzemite z rezervo! Ohišje bo prav gotovo spustilo slano vodo v notranjost in jo zatesnilo znotraj ohišja – od tu tudi ime! Tak paket baterij bo postal nevarna vnetljiva naprava in bo v kratkem odpovedal, pogosto ob spektakularnih zvočnih in svetlobnih efektih. Da bi dobili občutek, kaj se lahko zgodi, vam lahko (za majhno odškodnino) pokažem svojo postajo. Da bi se izognili možnosti eksplozije tempirane bombe, izpraznite akumulatorje s kako svetilko ali čim podobnim. Nikoli jih kratko ne spojite! Dokler ne bodo baterije popolnoma prazne imejte nadeta očala in rokavice, saj lahko vsak trenutek eksplodirajo. Nato ohišje v katerem so baterije odprite, operite in posušite, podobno kot smo to napravili prej, in spet zlepite. Če se vam s tem ne da ukvarjati, jih zavrzite!

Zavedajte se, da nobeden od potopljenih instrumentov ni več tako zanesljiv, kot se mogoče zdi. Nikoli mu popolnoma ne zaupajte! Najbolj učinkovita in zelo neetična rešitev je, da tak instrument hitro prodate nič hudega slutečemu navdušencu. Če ga pa želite obdržati, v roku enega meseca zamenjajte vse izolirane žice (običajno jih ni veliko). Slana voda bo pronicala pod izolacijo in na noben način se je ne boste rešili. Po zamenjavi lahko pričakujete skoraj popolno zanesljivost.

Nikakor pa ne nasedajte hitrejšim in enostavnejšim rešitvam, razen če želite, da se vašega instrumenta ne bo dalo nikoli več popraviti. Eden od receptov, ki kroži naokrog je: instrument operite v kisu, ki nevtralizira(!!!) slano vodo. Tudi če ga samo pobrizgate s sprejem, ki odstrani vlago, je neučinkovito, je pa vsaj skoraj neškodljivo.

In še zadnji nasvet: če kupujete rabljen instrument, bodite pozorni na izdajalski zeleno moder bakrov klorid pri pozitivnem polu kontaktov. Če ga opazite, vljudno zavrnite ponujeno, pa če se kupčija zdi še tako dobra!

 

Prazne baterije? Pa ja ne že spet! (Standa Hlavinka)

Nihče ne želi potrošiti več denarja, kot je treba. Pri baterijah pa ga zelo pogosto – samo zato, ker se »držimo navodil«. Težava je v tem, da navodila običajno pišejo strokovnjaki za marketing, ne pa kdo, ki dobro pozna tehnično plat problema. Pri baterijah je cel kup mitov, ki se jih splača podrobneje pogledati.

Jih »formatirati« ali ne?

Zdi se, da eden od mitov izvira iz neke čudne analogije med NiCd ali NiMH baterijskimi členi in računalniškim trdim diskom. Slednji je, kot vemo, neuporaben, če ni formatiran. Učijo nas, da je torej treba tudi novo baterijo »formatirati«. Življenjska doba in zmogljivost bo odvisna od tega, kako dobro smo opravili ta začetni ritual. Ker pa ni dima brez ognja, nimamo opravka s popolnim nesmislom, temveč z nekoliko napačno interpretacijo dejstev. Odvisno od tega kako gledamo na to, gre za nekoliko netočno resnico ali za neresnico, ki pa je zelo točna. Baterija, nova ali pa če je dolgo ne uporabljamo, ne zmore zagotoviti polne kapacitete. Le ta je zmanjšana za kakih 10%. Šele po drugem ali tretjem polnjenju dobimo 100% kapaciteto. Samo tisti, ki ne prenesejo tega, da imajo baterijo s samo 90% kapacitete, jo naj »formatirajo«. Ker pa je 10% komaj opaznih, je bolje če se baterije »formatirajo« med normalno uporabo v instrumentih.

Izprazniti pred polnjenjem?

Zelo pogosto zlorabljen mit marketinških ekspertov je »spominski efekt«. Kupi dražji polnilec, ki pred vsakim polnjenjem izprazni baterije! Zveni zelo pametno – in cena se takoj podvoji! Denar bi lahko tudi vrgli skozi okno, pa bi bolje prišli skozi, saj bi prihranili pri baterijah! Spominski efekt NiCd in NiMH baterij je odvisen od prejšnjega praznjenja. Tudi to ni popoln nesmisel. Če zaporedoma izpraznimo baterije (nekaj deset ali sto krat) na recimo 50%, nam pri naslednjem praznjenju ne bodo dale 100% kapacitete. Kot da bi si zapomnile stopnjo prejšnjega praznjenja – od tukaj »spominski efekt«. Gre samo za nekaj procentov celotne kapacitete, problem pa bo izginil po enkratnem ali dvakratnem popolnem izpraznjenju. Rešitev bi torej bila v tem, da baterije vsakič popolnoma izpraznimo. A bodite pozorni! Kot bomo videli v nadaljevanju stvar ni tako enostavna, kot se zdi.

Število polnjenj in življenjska doba

Opravka imamo z zelo pomembnim razmerjem. In sicer z razmerjem med celotnim številom polnjenj in količino izpraznitve baterije. Med normalno uporabo baterij kapaciteta s številom polnjenj in praznjenj postopoma raste (za nekaj %). To drži za dvesto ali tristokratni cikel. Potem se začne obraten proces. Maksimalno število polnjenj je običajno doseženo takrat, ko kapaciteta pade pod 60%. Do sedaj smo govorili o popolnih polnjenjih in praznjenjih (100%). Razmišljanje vodi k temu, da bomo, če bomo baterije dvakrat izpraznili do polovice kapacitete, dobili dva polcikla, kar bo enako enemu polnemu ciklu. V praksi je stvar bolj ugodna. Če na primer baterije izpraznimo samo 25%, se število uporabnih ciklov ne bo povečalo za štirikrat, pač pa za približno desetkrat. Ta fenomen uporabljajo pri satelitih, kjer je napajalni sistem zasnovan tako, da izprazni baterije samo kakih 10% pred vsakim polnjenjem. Zamenjava baterij v orbiti ni hec! Sedaj imamo torej nekoliko manjšo kapaciteto (največ kakih 20%) in večje število uporabnih polnjenj / praznjenj. Življenjska doba baterije pa je večja za nekaj sto procentov. Zaključek je jasen. Baterije bi morali polniti po vsaki resnejši uporabi in se izogibati popolnemu izpraznjenju kadarkoli je mogoče.

Popolno izpraznjenje

Še en razlog je, zakaj ni zaželeno popolnoma izprazniti baterij. V večini instrumentov je zaporedoma povezanih več členov. Napetost in moč se sešteva (kapaciteta pa ne). To velja tudi za baterijske člene zatesnjene v ohišju. Čeprav je večina instrumentov zasnovanih tako, da se izključijo, ko pade napetost pod določeno mejo, ni glede tega nobenih pravil in nekateri bodo baterije popolnoma izpraznili. Niti dva člena pa nista popolnoma enaka. Neizogibno bodo čez čas med posameznimi členi znatne razlike. In tukaj se začnejo težave. Ko se členi praznijo, se bo tisti z najmanj kapacitete popolnoma izpraznil, ostanek pa še vedno napaja instrument. Ko teče tok skozi prazen člen, je le ta prisiljen zamenjati polariteto. Kemični proces med obratnim polnjenjem že tako oslabelega člena bo povzročil nepopravljivo škodo. Med naslednjo praznitvijo, se bo ta člen izpraznil še prej in tako naprej. Povzročili smo verižno reakcijo in tak baterijski člen je bolj ali manj zanič. Več kot je členov v paketu, prej lahko pride do tega problema. Če pa se izognemo popolnemu praznjenju, pa verjetno do njega sploh ne bo prišlo.

Zaključek

Če baterije malo uporabljamo, jih bomo lahko imeli dolgo. Najdlje bodo trajale, če jih sploh ne uporabljamo. Test firme Sanyo je pokazal, da so njihove baterije, ki jih niso uporabljali v desetih letih izgubile samo 10% kapacitete. Za NiCd baterije pravijo, da je njihova življenjska doba tako ali tako samo tri do pet let. Odločilen faktor je število polnjenj in koliko je baterije treba napolniti. Vendar le če ne pregrejemo celic. Stalna uporaba pri 40°C zmanjša življenjsko dobo za 50%, pri 60°C pa za neverjetnih 90%. Spoznajte sovražnika!

 

Razkrite skrivnosti UKV radijskih postaj (Jiři Stipek)

Ker je okrog teh naprav stkanih veliko stereotipov, sem se odločil, da malo osvetlim to temo.

V tujini (Avstraliji) uporabljajo pri jadralnem padalstvu UHF CB (Ultra High Frequency Citizen Band radio) kanale s frekvenco približno 470 MHz. Naprave lahko na tej frekvenci uporablja kdorkoli jih pač zna vklopiti. Pri nas je, kot vemo, za prosto letenje uporabljena frekvenca 147.800 MHz in že nekaj časa člani ZPLS zanjo ne potrebujemo več posebnega dovoljenja. Posebnih pravil uporabe tako pri nas, kot v Avstraliji, ni, čeprav imajo tam sicer nekaj enostavnih določil glede uporabe radijskih postaj. Tako mora biti 90% oddajanja človeški glas in prepovedano je prenašati posnetke ali posredovati kaki druge oddaje, razen preko dovoljenih repetitorjev in uporabo duplexa (o tem pozneje). Prepoved uporabe grdega govorjenja in kletvic pa so pred leti umaknili. Spodobi se seveda, da ne blokiramo kanalov namenoma in tako drugim omogočimo, da lahko komunicirajo. V Avstraliji je na voljo 40 kanalov in tako dovolj izbire. Štiridesetega uporabljajo tovornjakarji in ni primeren za otroke ...

Moč oddajanja je omejena na 5 W. Pravzaprav kar precejšnja jakost, saj v idealnih razmerah omogoča komunikacijo na kakih 200 km, s posebnimi antenami pa še več. Dosegljiva razdalja je dokaj zapleten pojem, saj ima UKV signal tendenco potovati v ravni črti in le rahlo ga ukrivi zemeljsko magnetno polje. Posledica je, da lahko dve postaji, ki ju držimo v višini glave, celo na popolnoma ravnem terenu komunicirata na razdaljo le kakih 10 km. Nato signal ustavi ukrivljenost zemlje. Problem lahko seveda rešimo, če se dvignemo nad teren. Že zelo majhna višina lahko bistveno poveča razdaljo.

Huje je če imamo opravka z ovirami, kot so hribi, hiše ali vegetacija. Le te zelo učinkovito blokirajo signal in tudi povečanje moči oddajanja ne bi pomagalo. Poseben primer pa so prevodne ovire, z dolžino 1/4 valovne dolžine (listje nekaterih dreves na primer). Te delujejo kot preproste antene ter absorbirajo in oslabijo signal tudi če niso neposredno v smeri oddajanja. Ta fenomen so tudi praktično uporabili. Pri izhodih v trgovinah na primer. Zaščite proti kraji na izdelkih (ki jih pred izhodom snamejo) niso nič druga kot antene naravnane na frekvenco oddajnika pri izhodu. Če se skušate izogniti blagajni, se signal oslabi in ...

Če to vemo, že imamo del odgovora na vprašanje za 15.000.000 SIT: »Kupiti 300 mW ali 5W postajo?« V normalnih okoliščinah, na razdaljah na katerih običajno komuniciramo, ni kake omembe vredne razlike. Hribček bo prav tako uspešno blokiral 5 W ali 300 mW postajo. Vendar so pogoji le redko idealni. Močnejša 5 W postaja ne bo samo laže premagala izgub zaradi efekta, ki smo ga omenili prej, temveč bo tudi laže »preglasila« šum, ki izvira bodisi iz drugih naprav ali pa ima naravni izvor. Na kratko: velikost je pomembna!

Isto velja za antene – a ne popolnoma. Ne poskušajte izboljšati signala tako, da bi preprosto podaljšali anteno. Razglasili bi dobro umerjeno napravo in stvar le poslabšali. Enostavna antena je kos ravne žice, dolžine 1/4 valovne dolžine. Omogoča oddajanje in sprejemanje signala iz vseh smeri razen v ozkih stožcih, ki se širita v smeri od vrha in spodnjega konca antene. Za naš namen je dovolj dobra. Zmogljivost pa lahko popravimo z izboljšano anteno. Pravzaprav ni kakega posebnega izboljšanja. Take antene samo usmerijo signal v določeno smer in ga zmanjšajo v drugi smeri. Tipično povečajo kot prej omenjenih »stožcev tišine« in ojačijo signal radialno okrog antene. Tako je antena bolj občutljiva na položaj in pokritosti signala v smeri od vrha antene skoraj ni.

Položaj antene je pomemben tudi zaradi drugih razlogov. Radijski signal je polariziran. To pomeni, da dve anteni najbolje komunicirata, če sta paralelni. Vsak odmik od te drže, bo bistveno zmanjšal njuno učinkovitost. Najslabši rezultat (približno 20% učinkovitosti) bomo dobili, če bo ena antena obrnjena za 90°glede na drugo. Ker je po dogovoru UKV signal vertikalno polariziran, skušajte držati anteno čim bolj navpično.

Prej smo omenili repetitorje. Zdi se, da jih nekako ignoriramo, čeprav nam omogočajo da se lahko pogovarjamo preko hribov. V Avstraliji so v privatni lasti, dogovor pa je, da morajo biti javno dostopni. Poglejmo kako delujejo. Če na postaji izberemo oddajanje v duplex načinu, lahko nastavimo zamik (običajno označeno s »shift«) s katerim postaja oddaja (recimo + ali - 600 kHz). Tako bomo namesto na 147.800 MHz oddajali na 147.200 MHz. Repetitor bo signal sprejel in ga posredoval naprej na originalni frekvenci (147.800 Mhz). Drug sprejemnik, bodisi v duplex ali simplex, načinu bo tak signal sprejel. Če je tak repetitor na vrhu hriba (in tam ponavadi so), bo pokritost izjemna. Tak način komuniciranja smo imeli možnost letos uporabljati na državnem prvenstvu v Sićevu in stvar je lepo delovala. Če je to na naši ZPLS frekvenci možno in legalno tudi v Sloveniji, pa bo vedel razložiti kak radioamater.

Pa še nekaj o vljudnosti. Postajo in pripadajočo opremo preizkusite preden greste v zrak. Govorjenje v samo postajo, brez dodatnega mikrofona je neprimerno (zaradi šuma vetra) in tudi nevarno. Tudi uporaba VOX-a ni priporočljiva, saj je vzrok nenehnih težav. Blokirana PTT tipka lahko pokvari dan celi kopici pilotov. To se lahko zgodi komurkoli, a naj ne bo dolgotrajno. Če po postaji ne slišiš ničesar kakih pet minut, preveri če ne gori signal za oddajanje. V tem primeru takoj ugasni postajo in poskušaj odpraviti težavo. Poučen je primer pilota tandema, ki je eno uro prenašal sladke besede, namenjene samo njegovi potnici. Če si v zraku in se pogovarjaš na samo nekaj kilometrov, nastavi postajo na »Low Power«. To bo vplivalo samo na doseg oddajanja, na sam sprejem pa ne. Tako se ne boš vmešaval v dogajanja nekje daleč, temveč tudi občutno varčeval z baterijami. Izognil se boš tudi kakemu cepcu, ki uživa v blokiranju postaj. Svet jih je poln. Tudi petje, vriskanje, razpravljanje o tem kaj bo za kosilo in pretirano razlaganje o tem kako vam trenutno gre pri letenju, ni primerno. Za take pogovore bi bilo najbolje izbrati kako drugo (»svojo«) frekvenco (147.850 MHz ali kaj takega) a žal to ni popolnoma legalno.

Upam, da ste v članku našli kaj zanimivega in da bo naše komuniciranje boljše. Potrebujemo ga!



Prilagojeno po virih na internetu.

Vir članka: http://www.parakrilec-drustvo.si/

 
Občina
Žetale
 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
© 2002-2010 JADRALSKO DRUŠTVO ŽETALE
 
Jadralsko društvo Žetale, Žetale 1, 2287 Žetale :: jdzetale@gmail.com

 

    SLOhosting.com priporoča :