Vir članka: Cross Country, februar/marec 2002
Avtor: Rob Whittall
Naslov originala: Amigos - A tribute to friendship
Prevod: Matej Belčič

http://www.parakrilec-drustvo.si/

(Po moje) odličen članek Roba Whittalla o prijateljstvu. V Sloveniji nas je (na število prebivalcev) relativno veliko jadralnih padalcev, pa vseeno samo peščica. Pa na to pogosto pozabljamo. Kot pravi Whittall smo individualisti, nekateri po naravi, nekateri samo v zraku, nam pa večini verjetno vseeno ustreza, če na štartu in v zraku nismo sami. Pa teh stvari včasih ne cenimo dovolj. Članek bo mogoče koga na to opomnil, verjetno pa tisti, ki bi morali, teh stvari tako ali tako ne berejo ...

 

 

Poklon prijateljstvu

S kako čudovitim športom se ukvarjamo, ko križarimo skozi ozračje in skušamo potešiti slo po letenju. Običajno letimo sami in takšni smo. Individualisti. Ne zanimajo nas preveč ekipni športi in gledanje tekem, smo taki, da nekaj radi počnemo sami in to je, kar nam je skupnega. Dokaz, da smo nekaj posebnega, je število jadralnih padalcev in zmajarjev v svetu. Niti milijon nas ni, mogoče samo kakih sto tisoč. Popoln primer športa manjšine.

Med kariero sem srečal člane kraljevih družin, filmske zvezde in slavne osebnosti, pa ni nihče od njih v meni prižgal ognja prijateljstva. Pogosteje, kot ne, sem bil razočaran nad njihovim pomanjkanjem zemeljskih vrednot. Seveda so na svetu dobri ljudje, se pa zdi, da je naš šport združil velik del njih.

Leteti sem začel pred petnajstimi leti in v tem obdobju sem srečal najboljše ljudi na svetu. Čeprav so piloti različnih narodnosti, kultur in okolij, je bilo zaradi skupne strasti do letenja, vedno zlahka sklepati prijateljstva.

Šele med zadnjim snemanjem v Nepalu, sem se zares zavedel kako globoko je lahko prijateljstvo. Ko smo se tri tedne potepali s filmsko opremo in potrpežljivo delali z ekipo BBC, smo navsezadnje prispeli do vzletnega mesta v zahodnem Nepalu. Z Bobom sva bila zaradi vznemirjenja skoraj pijana. Vzlet je bil obrnjen proti jugu in greben ob katerem bi naj letela se je raztegal v daljavo.

Filmska ekipa se je pripravila na takojšen odhod in čeprav je bil moj obraz kot izklesan, je srčni utrip kazal na vse kaj druga. Adrenalin in bojazen sta drvela skozi moje vene.

Bob je, verjetno zaradi prevelike zagnanosti, neuspešno startal, tako sem bil v zraku prvi. Vzletišče, ki sva ga izbrala, je bilo 200 m pod vrhom, na katerem je bil snemalec Leo Dickenson, tako da bi naju lahko posnel od zgoraj. Bilo je dviganje in bilo ga je veliko. Pridružili so se nama himalajski jastrebi. Nasmeh se mi je razlezel čez obraz, od ušesa do ušesa, ko sem pobiral mimo Leove kamere. Bil sem v nirvani.

Bob me je hitro ujel in kmalu sva bila s stabilizatorji drug ob drugem, med nama je prasketala elektrika, gorečih nasmehov, s pogledoma uprta drug v drugega. Samo midva in jastrebi. Trenutek je bil tako nabit z energijo, da se mi je zdelo, da se mi bo koža kar razpočila. Bil sem sredi Himalaje, se vzpenjal v čudovitih stebrih, z dobrim prijateljem, ki je zrcalil moje početje. Z vsakim pridobljenim metrom, se je razgled lepšal in občutek je bil vse močnejši. Kamera je bila namerjena v obraz, leče pa so brnele in trzale, ko je skušala izostriti sliko. In ko sva se vzpenjala, so me občutki vse bolj prevzemali. Bob se je oglasil po radijski postaji, skušal sem odgovoriti, pa je glas kar izginil in namesto besed iz ust, so iz oči privrele solze. Občutek je bil vse preveč oseben, da bi ga videl ves svet. Bilo je samo med menoj in Bobom. Izključil sem kamero, odgovoril Bobu in na hitro posmrkal, preden sem jo spet vključil.

Šele pred kratkim sem začel zares ceniti prijateljstvo. Odnos, ki je sčasoma in včasih na velike razdalje, mukoma napredoval. Bob je prijatelj, na katerega se lahko zanesem tako močno, da bi mu zaupal življenje. Ko sva imela v Himalaji cele tedne za družbo samo drug drugega, najino prijateljstvo ni zahtevalo nobenega truda ali besed, da bi ga lahko ohranila. Če ne bi bilo letenja, ne bi srečal Boba in prav gotovo si ne bi drznil v Indijo ali Nepal po avanture.

Smešna plat zgodbe pa je, da čeprav zares uživam v individualnosti letenja, ni ničesar lepšega, kot če ob meni leti dober prijatelj.

Prosto letenje mi je dalo veliko, kdaj pa kdaj, pa mi je tudi kaj vzelo. Nekaterih, ki so sledili svoji strasti, ni več. Živo se jih spominjam, kot da bi še kar leteli skupaj.

Spoznal sem, da je pri prostem letenju, pa naj bo tekmovalno ali kar tako, nemogoče skriti nasmeh, veselje in tisti 'juhu' vzklik, ki neizbežno sledi.

 
Občina
Žetale
 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
© 2002-2010 JADRALSKO DRUŠTVO ŽETALE
 
Jadralsko društvo Žetale, Žetale 1, 2287 Žetale :: jdzetale@gmail.com

 

    SLOhosting.com priporoča :