Vir članka: Cross Country, december 98 - januar 99
Avtor: Davor Jardas
Naslov originala: The Croatian Survivor
Prevod: Matej Belčič

http://www.parakrilec-drustvo.si/

 

Preživeli

Sobota, 26. Julij 1997. Imel sem občutek, da tega dne ne bi smel leteti. Z Matkom sva vstala ob šestih, v naglici pobrala opremo, se stuširala in se napotila proti Buzetu, kraju tekmovanja. Vreme ni bilo najboljše. Vozila sva skozi plohe in termometer v avtu je kazal 16 C, zelo nizko glede na letni čas.

Bilo je prvo uradno hrvaško tekmovanje v jadralnem padalstvu. Ko sva prispela, je bila ekipa že zbrana: Boris, Kruno, Karlo, Danko, Bozo, Radovan, Srečko, Leo, Zlatibor, Joža in Sandi. Komajkdaj se srečamo, tako smo posedeli ob kavi. Bil sem v organizacijskem komiteju. Strinjali smo se, da se pred poldnevom odpravimo na vzletišče na 'Raspadalici', kamor sem z avtom sledil Karlu.

Tam sem bil prvič. Vzlet je obrnjen proti jugu, 560 m nad morjem. Je dovolj širok, da dovoljuje štart štirim padalcem hkrati, vendar razmeroma kratek in strm. Samo 100 m niže je železniška proga. Bilo je vroče, kakih 27 C in 2/8 neba je bilo prekritih s čednimi kumulusi. Dogovorili smo se o nalogi tekmovanja in opravili posvet s piloti. Štart naj bi bil ob 14:30, marker pa bi moral biti postavljen na travniku pod železniško progo. Prva obratna točka je bila cerkev Črnica, zahodno od starta, nato cerkev Sv. Tomaž na vzhodu, zatem večje križišče južno v Buzetu, nato pa ponovno cerkev Črnica. Pristanek je bil nedaleč, severovzhodno od Buzeta. Umaknil sem ze množici, da bi se zbral in sprostil. Zamislil sem si idealen vzlet in izvrstne letalne pogoje. Če bi bil sam, tega dne prav gotovo ne bi letel. Težko je pojasniti, vendar se je v meni vklopil nek intuitivni alarm. Toda bil sem predsednik največjega in najbolj aktivnega hrvaškega kluba in moj ego bi se razsul, če bi se brez razloga odrekel štartu.

Prvi je vzletel Leo, nato Danko. Oblekel sem kratke hlače, svežo majico, belo bombažno srajco in tanek 'windstopper' jopič. Na levo nogo sem pritrdil Aircotec Top Navigator ter nastavil in preveril radijsko frekvenco. Preveril sem tudi rezervo, za vsak primer, če bi jo potreboval. Startal sem ob 14:05 iz prve. Po prvem dviganju sem s Top Navigatorja odčital informacijo o vetru: Z-JZ, 16 km/h. Leteli smo vzdolž grebena, z nekaj termike v pomoč vetru. Čeprav je bilo vroče, sem iz stranskega žepa vzel rokavice in si jih nadel. Ob grebenu smo jadrali do 14:25, pet minut pred predvidenim startnim markerjem. Na vzhodu smo lahko videli čudovito planino Učko, ob njej se je dvigal velik Cu-nimbus in izlival dež. To nas ne bi smelo skrbeti, sem si mislil. Bilo je 20 km proč in nizveter.

Deset minut pred startom sem pridobil spodobno višino. Lepa, konstantna termična dviganja od 0.5 do 3 m/s. Ob 14:25 se je moj instruktor Danko po radiu posvetoval z zemeljsko ekipo. Po kratkem posvetu so sprejeli odločitev, da tekmo prekinemo. Razlog je bil prekomerni vertikalni razvoj, ki so ga opazili nekaj km severneje, nad goro Žbevnica (1014 m). Sledilo je radijsko sporočilo: "Tekmovanje je prekinjeno, prosimo odpravite se proti pristanku." Zvenelo je umirjeno - nobene naglice, nobene panike. Tako sem odletel proti jugu, proti soncu in belim puhastim oblačkom. Črna pošast, ki se je bližala s severa me ni skrbela. Velika napaka!

Leo je bil kakih 150 m JZ in 50 m nad menoj. Zahodno nad mano sem opazil Danka in Karla, ki sta napravila velika ušesa. Ostali so bili nekje zadaj, v smeri S in SV. Bil sem na 1300 m in ob 14:30 sem se odločil za svoj prvi B-stall. Do 1000 m sem se spuščal s 7 m/s. Nato se je B-stall deformiral v rozeto, kot pri frontalcu, s stabilizatorji naprej. Ni mi bilo všeč, zdelo se je zastrašujoče. Zato sem se izvlekel iz B-stalla, napolnil in stabiliziral kupolo in ponovil B-stall. Čez nekaj minut sem pogledal na vario in presenečen ugotovil, da se dvigam z 2 m/s. Pogledal sem navzgor in tam kjer se je baza oblaka spustila na 1300 m videl Lea, kako ga je potegnilo v oblak. Preden je bil notri, me je fotografiral. Čez nekaj sekund, ko sem se z B-stallom dvigal 5 m/s, sem predrl bazo oblaka in moj svet je postal bel.

Bil sem popolnoma miren. Sem zelo blizu robu oblaka. Imam Top Navigator z GPS funkcijo kompasa. V južni smeri ne bi smel biti problem priti iz oblaka, vendar izgubljam dragocen čas, ko se zafrkavam s kompasom in pospeševalcem. Navigacija samo po kompasu ni lahka. Zaradi zakasnitve kompasa, se usmerjam proti jugu, v resnici pa letim na sever. Ne verjamem očem. Igla na variu je ponorela. Trepeta pri 10 m/s.

Ko me temen vrag vse bolj tesno objema, brez strahu prvič v življenju napravim poln frontalni kolaps. Kljub temu ostaja hitrost dviganja nespremenjena. V mislih mi odmeva: Davor, posesalo te je kumulonimbus. Prebral sem veliko poročil o nesrečah, pa se ne spomnim nobenega, kjer bi kdo preživel. Postaja mrzlo, zelo mrzlo. Vlaga kondenzira na obleki, nato dežuje in voda zmrzuje na mojih poletnih oblačilih.

Po radiu je panika. Kriči: "Davor, kje si? Radovan, prosim oglasi se ... " Obupan glas dvakrat zavpije: "Davor, v nobenem primeru ne vrzi rezerve!" Deset minut je, kar sem vstopil v to pošast in moja višina je skoraj 2600 m.

Moje misli so v čudnem stanju. Sem miren in sproščen. Ni mi mar za paniko po radiu, in nasvet, ki se zdi nepomemben. Namesto tega se moje misli ukvarjajo samo z eno stvarjo: moram se segreti. Zaščititi se moram pred vetrom, dežjem in ledom, se zaviti v kaj, drugače bom zmrznil. Popustim frontalni kolaps in se odločim da vržem rezervo. Tako lahko povlečem padalo k sebi in se vanj zavijem, da mi nudi nekaj zavetja. Ko popustim, vario ponori. Kaže proti 18 m/s. Povlečem levo A 'gurtno', vrvice postanejo ohlapne in začnem spiralo. Sežem po ročici rezerve na desni in jo odvržem v temno godljo.

Groza, strah: nerazvita rezerva mlahavo obvisi na koncu vrvic, nad kupolo nimam nadzora. Na levi je v kravati. Še vedno se s strahovito hitrostjo dvigam in celo večnost traja, da se rezerva razvije. Čez nekaj sekund zaslišim pridušen pok. Vidim kako se rezerva odpre in prehiti padalo. Hvala Bogu! Eksplozija adrenalinske energije mi omogoči, da povlečem kupolo in vlažen najlon ovijem okoli tresočih golih nog.

Po radiu sporočim da sem še živ, na 4500 m, in se z rezervnim padalom še vedno dvigam z 10 m/s. To je bilo moje zadnje javljanje po radiu. Kasneje mi je Boris povedal da se je zgrozil ob neizprosnem kričanju varia, v nasprotju z mojim glasom, ki je bil umirjen. Po radu slišim: "Kje je Davor? Davor, pokliči nas!" Dragi prijatelji, mislim da vas sedaj ne morem poklicati, ker moram hraniti vsak delček energije, ki bi lahko pomenila razliko med življenjem in smrtjo.

Spominjam se poročila o nesreči z zavitim padalom med daljšim spuščanjem. Toda če pogledam navzgor je češka Sky Systems, 32 meterska rezerva stabilna in napeta. V nekaj treuntkih postaneva zaupna prijatelja. Toča bije po meni, leti iz vseh smeri, bobni po čeladi, sedežu in kupoli. Vario ječi z nemogočimi zvoki, vendar ga ne upam pogledati, da se ne bi zaradi številk onesvestil. Premetava me v vse mogoče smeri.

Obkrožajo me bliski in osvetljujejo dolgočasno sivino levo, desno, spodaj in zgoraj. Vsakih nekaj sekund sledi blisku svetlobe grmeča eksplozija. Kako daleč je bil ta? Če me zadene strela, bom v trenutku scvrt. Davor, možnosti da preživiš so ničla, čista ničla, sprejmi to kot dejstvo. V položaju zarodka obupno prosim Boga, da mi reši življenje. Bo veliko ljudi na pogrebu? Najlažja smrt bi bila, če bi omedlel zaradi pomanjkanja kisika, padel v rezervo in nato trdo treščil v tla. Oče, ki živi blizu Reke, ali ve da sem nad njim, njegov edini sin, in da so to moji zadnji trenutki?

Nato me prešine nekaj drugega. Davor, kake misli pa so to? Ne smeš se vdati, še si živ. Si storil vse da se zaščitiš? Bežen pogled na vario mi pove da sem na 6000 m! Na tej višini bom omedlel zaradi pomanjkanja kisika, ali pa zmrznil. Zavesto začnem dihati hitreje, hiperventiliram, da se brez kisika ne bi onesvestil. Zrak postaja grozno mrzel. Sem v kratkih hlačah, na skoraj 20000 čevljih, z vetrom ki brutalno piha. Ne, ne smem si privoščiti, da bi me zeblo! Spominjam se prijatelja Kalmana. V Himalaji, na gori Pisang ga je zasul plaz in preživel je z odprtim zlomom noge. Imel je ogromno željo živeti, ni si mogel privoščiti, da bi zmrznil, posebaj pa ne, da bi se vdal. Davor, prepovedujem ti, da bi te zeblo, tega si sedaj ne moreš privoščiti!

Kako visoko bom šel? Za kako dolgo? Kje sem? Kdaj in kje bom prišel iz oblaka? Spet se umirim. Prav sedaj je vse v tistih drobcenih stvareh, ki pomenijo razliko med življenjem in smrtjo, si mislim. Kaj lahko napraviš zase, dokler si še pri zavesti in v redu? Z zadnjimi molekulami energije sprostim desno roko, potegnem kupolo s hrbta in jo skušam oviti tudi okrog sebe. Počutim se šibak. Če omedlim, je pomembno da se ne zadušim. Sklonim glavo in jo naslonim na prsi, tako da bi lahko dihal, čeprav ne bi bil pri zavesti. Pomembno je tudi, da ne zmrznem. Zato preverim, če je kupola dobro ovita okrog mene. Pretvarjam se, da sem omedlel, pustim roke da mahedrajo in zdi se v redu. Se bo kupola zapletla z rezervo?

Cu-nimbus me vleče više, na 6500 m s hitrostjo 20 m/s. Mraz je neznosen. Najhujši je leden veter, ki piha med mojim hrbtom in sedežem, kjer nisem zaščiten. Nožne vezi me režejo v dimlje, da moje telo prebada bolečina, vendar to v primerjavi z vsem drugim ni nič. Rezerva kroži in poskakuje okrog mene. Ne vem, če je nad, ali pod mano. Po pravici, ni mi mar.

Nato se začnem spuščati. Z -3 do -17 m/s, dokler ne dosežem 3300 m. Nato se spet dvignem do 5500 m, potem se spet spustim. Nenadoma nekaj zagledam. Zemlja! Ne morem verjeti očem. Upanje narašča. Mogoče bom preživel. Zemlja, mati zemlja obstaja, tukaj je! Gledam jo, potujem proti njej. Čudovito jezero, gozdovi, narava. Toča leti skoraj vodoravno, se topi, segreje, ter se spreminja v velike dežne kaplje. Rezerva pa poskakuje in se vrti brez nadzora.

Popolnoma nova situacija. Povsem se osredotočim na naslednjo travmo: pristanek. Skušam se znebiti kupole, zavite okrog mene, da bi jo delno sprostil in bi nudila nekaj odpora ter upočasnila padanje. Toda preveč sem zavit. Pogled na pokrajino se slabša. Letim proti daljnovodu in požganem gozdu z ostrimi, golimi vejami, ki štrle v vse smeri. O, ne! Po vsem kar sem prestal bom končal na daljnovodu ali preboden z suličasto vejo. Davor, ne bodi nehvaležen za čudež, ki ti je omogočil iz Cb brez poškodb! Razmišljam o pristanku. Nad tlemi letim, kot da bi se peljal po avtocesti. Stegnem se in skušam stisniti nogi, da bi se lahko skotalil, ko pristanem. Daljnovod preletim za nekaj metrov in z air-bagom, ki ublaži udarec, zadenem v drevo. Stojim na nogah, premražen, moker, prestrašen, pretresen, toda še vedno živ in popolnoma nepoškodovan! Zdi se nemogoče! Tresem se od mraza. Lije kot iz škafa. Na Top Navigatorju vidim, da sem od tam ko me je oblak posrkal, preletel 21 km.

Podam se na cesto in stoječ na sredi, skušam s palcem ustaviti avtomobile. Vendar me le obidejo. Tresoč se, pešačim. Mislim si: Davor, zgledaš kot gozdni škrat, popolnoma premočen, z nahrbtnikom na glavi, pokrit z listjem in gmoto najlona v rokah. Le kdo bi bil dovolj neumen, da bi te vzel v avto? Sproščen sem. Ne gre več za življenje ali smrt. Kmalu pridem do vasi Sušnjevica. Civilizacija, ljudje! Mimo pokopališča se približam novi hiši. Znaki življenja: otroško kolo, avto, orodje in druge stvari okrog. Svoje leno telo zvlečem po stopnicah v prvo nadstropje, pozvonim in potrkam. Pojavi se možak. Ne morem ustaviti izliva čustev: "Prosim oprostite! Letel sem s padalom in potegnil me je viharni oblak. Premražem sem in v šoku. Lahko pokličem prijatelje? Prosim pomagajte ..." Branko Raber me sprejme v svoj dom. Čudovit človek. Dam mu številko društva. Njegova žena me zavije v odejo, da bi se segrel. Povem jim: "Res je čudež, da sedaj govorim z vami ..." Stuširam se in topla voda odplakne umazanijo, pot, strah in šok. Na balkonu, kjer sije sonce pijemo čaj. Nebo je kristalno jasno in o viharnem oblaku, s katerim sem se bojeval ves popoldan ni sledu. Ob 4:00, samo uro in pol potem ko me je posesal Cu-nimbus, se je začel popolnoma nov dan.

Ostali ...

Moj instruktor Darko je po nekaj negativnih zavojih, ki so se končali s full-stallom, pristal na travniku. Karlo je padel v negativec blizu zemlje. Na 30 m je vrgel rezervo, ki se je komaj odprla. Pristal je nepoškodovan, ker je kupola zadela steber daljnovoda, se raztrgala in prevzela njegovo težo. Srečko je povlekel vse 'gurtne' na eni strani, nov manever v jadralnem padalstvu. Padalo je šlo v strmo spiralo, ki jo je držal kakih 20 minut, povsem blizu baze oblaka. Pozneje več dni ni čutil rok. Radovan je napravil velika ušesa in pustil odprtih samo nekaj celic. Še vedno se je dvigal z 10 m/s, vendar ga je končno Cb izpljunil. Povsem dezorientiran ni mogel pravočasno napolniti kupole in je trdo udaril v tla. Bil je precej potolčen in z zvitim gležnjem, vendar nič hujšega.

Kruno je napravil full-stall, ko pa ga je popustil je padalo šlo v kravato, tako da je vrgel rezervo. Viharni oblak mu je bil prihranjen. Toda ni mogel privleči kupole in je trdo udaril v tla in si poškodoval vretenca, vendar brez resnih posledic. Lea je viharni oblak postregel na enak grozovit način kot mene. Ni vrgel rezerve (imel je oblečen smučarski jopič), pač pa je vzdrževal poln frontalen kolaps kupole, tako da je dal noge v A 'gurtne'. Treščilo ga je v gozd blizu Učke.

Lahko bi gorelo sedem sveč, pa smo vsi preživeli. Zvečer smo se razkomotli v penzionu in vse prisotne povabili na večerjo, da proslavimo novo rojstvo. Šli smo v restvracijo s simboličnim imenom - Fortuna. Po večerji sem šel v posteljo. Zahvalil sem se Bogu, da mi je rešil življenje in popolnoma izčrpan zaspal.

 
Občina
Žetale
 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
© 2002-2010 JADRALSKO DRUŠTVO ŽETALE
 
Jadralsko društvo Žetale, Žetale 1, 2287 Žetale :: jdzetale@gmail.com

 

    SLOhosting.com priporoča :