Vir članka: Cross Country, junij/julij 1999
Avtor: Vladimir Svorčan
Naslov originala: Bombed out!
Prevod: Matej Belčič

http://www.parakrilec-drustvo.si/

Vladimir Svorčan je 21 letni študent prava iz Kraljeva v osrednji Jugoslaviji. Leti z Novo Xyon. V pravkar začeti, obetajoči letalni sezoni, je njegovemu letenju napravilo konec NATO-vo bombardiranje.

 

Prizemljen

Bil je sredin večer, 24. marca. Ves dan sem taval okrog univerze, se oziral v nebo in gledal avtocesto oblakov, ki se je raztezala od obzorja do obzorja in preklinjal dejstvo, da sem moral biti na univerzi.

Stemnilo se je in sanjaril sem o letenju, ko me je zmotil radio… 'Jugoslovanska vlada je pravkar razglasila možnost zračnih napadov…' So kaj? Bombardiranje tukaj v Evropi? Nisem mogel verjeti. Poklical sem prijatelja, prav tako jadralnega padalca. Dogovorila sva se za zmenek v kavarni, da bi rekla kako o jadranju. Pa se ni nikoli prikazal.

Najin zmenek je prekinil prvi val bombardiranja. Sirene so prebadale temo in na čelo mi je udaril znoj, ko sem videl študente kako hitijo v kletne prostore. Luči so ugasnile in blisk za bliskom je razsvetljeval nebo. Čez nekaj trenutkov je grmenje eksplozij doseglo moja ušesa, tla pa so se tresla kot pri potresu. Eksplozije se bile blizu, kakih 300 m proč; vodeni izstrelki so zadevali vojaško bazo v našem delu mesta.

Legli smo na odeje v poltemi hladne kleti, poslušali radio, se pogovarjali in se skušali prepričati, da je vse to le nočna mora. Ob kakih petih zjutraj sem se odločil, da grem v posteljo. Za eno noč sem imel dovolj vojne.

Po nekaj dnevih zmede sem poklical predsednika našega kluba, da bi se dogovorili kaj napraviti z letenjem med vojno. Hoteli smo organizirati malo protivojno akcijo z imenom 'Nebo je naše'. Leteli bi z državnimi zastavami. Vzpostavili smo stik s policijo, ki se je sprva strinjala, vendar ni bilo mogoče potovati nikamor, zaradi prepovedi uvoza goriva.

Nato smo se odločili odpraviti na lokalno vzletišče, hrib Bugotovac. Pa so prejšnjo noč Tomahawki zadeli bližnje rezervoarje goriva, razrušili vas in zemljišče. Potem smo se odločili iti v Polumir. Vendar se je vreme poslabšalo, ko smo se odpravili, zvečer pa so razstrelili most, ki nas je povezoval s Polumirjem. Odločeni smo da gremo letet in smo pripravljeni prepešačiti kilometre. Vendar so ceste polne vojakov, ki se nepričakovano nekoliko razveselijo, ko zagledajo kolono mož z ogromnimi nahrbtniki. Kamorkoli gremo, se gremo tarče. Tako lahko samo sedimo doma in sanjamo o letenju. Poklical me je prijatelj iz Vršca (v Vojvodini) in rekel, da je na prvi dan bombardiranja letel in da je policija v desetih minutah prejela sto klicev o NATO-vih padalcih. Zdi se mi, da bomo morali potrpeti in počakati… in upam da bom lahko prebral ta članek, ko bo izšel.

 
Občina
Žetale
 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
© 2002-2010 JADRALSKO DRUŠTVO ŽETALE
 
Jadralsko društvo Žetale, Žetale 1, 2287 Žetale :: jdzetale@gmail.com

 

    SLOhosting.com priporoča :