Vir članka: Cross Country, št.70/2000
Avtor: Christy Kemp
Naslov originala: Cement boot syndrome
Prevod: Matej Belčič, Aleš Novak

http://www.parakrilec-drustvo.si/

 

Sindrom težkih čevljev (kako si je Christy Kemp povrnila zaupanje vase)

Vas je bilo med letenjem kdaj strah? Seveda vas je bilo! Kdaj pa kdaj nam strah diha za ovratnik, nekaterim pa se lahko sprevrže v ohromljajoče pomanjkanje zaupanja. Vsako leto se stotine ljudi odpove letenju, ker jim zaradi premalo zaupanja vase zmanjka poguma. Pred svojo slabo izkušnjo sem bila trdno prepričana, da je strah zabavna stvar, če je v majhnih stekleničkah… Zdelo se mi je, da imam stvari popolnoma pod nadzorom. Strahu sem se smejala v obraz in nisem mu pustila zraven. In sram me je povedati, da nisem nikoli razumela, niti mi ni bilo mar, zakaj drugi tako trpijo zaradi strahu med letenjem.

Pa poglejmo, kako je bilo… Bila sem izkušena pilotinja in živela sem v Brightu, v Avstraliji. Za seboj sem imela kakih 400 ur letenja. Veliko sem tekmovala, tudi na Castejon Worlds leta '97. Kmalu se bi naj začela Avstralska jadralno-padalska sezona '97/'98 in moja pričakovanja so bila velika. Želela sem postaviti nove rekorde, se povzpeti na Avstralski lestvici in biti najboljša med dekleti. To bo divje! Zdelo se mi je, da za dosego teh ciljev potrebujem več hitrosti. Tako sem se poslovila od zvestega Nove Xyon in presedlala na novo, zmoglivejše padalo. Prvi polet je bil čudovit! Padalo se je zdelo toliko hitrejše! Napravila sem pravi prelet od Pinesa do Brighta in uživala vsako minuto! Sezona je že bila tako rekoč moja.

Moj naslednji polet pa je bil povsem druga zgodba. Nekaj nas je jadralo nad Mt. Buffalom in namenili smo se po dolini proti Myrtlefordu. Prešla sem v vodstvo, samo nekaj sekund pozneje pa sem se že znašla zapletena med vrvice in skušala spraviti k sebi zmečkano kupolo. Kaj za en k..c je bilo to? Padalo se je neenakomerno odprlo, prešlo v spiralo in se po nekaj zavojih zravnalo. Nenadoma sem spoznala, da je to kar letim nekaj povsem drugega kot moj stari Xyon in da sploh nisem uglašena s tem kar se dogaja. Prej nisem nikoli imela težav vnaprej predvideti, kaj se dogaja s padalom in nikoli me ni tako presenetilo. Zanimivo, da me je presenečenje samo prestrašilo bolj, kot pa sam neprijeten dogodek. Tako sem se obtoževala, da s padalom delam kot kak grob nerodnež in se odločila, da o tem ne bom več razmišljala.

Ko sem šla naslednjič letet, sem bila odločena, da se komandnih vrvic ne bom dotaknila. Rezultat? Vsenaokrog mene zmečkana krpa. Doživela sem vsaj tri frontalce, dve grdi asimetrični zapiranji in moje samospoštovanje je bilo popolnoma razsuto. Spraševala sem se zakaj s to prekleto stvarjo ne morem leteti. Nisem razmišljala o tem, da bo mogoče treba nekaj časa, da se bom privadila na bolj zmogljivo padalo. Z novim padalom sem prehajala iz ene skrajnosti v drugo; od grobosti do pasivnosti. V tistem trenutku nisem bila sposobna razumeti, kaj se mi je dogajalo in se s tem soočiti na pravilen način.

Naslednje tedne, ko so se tekmovanja grozeče bližala, sem blodila po zraku kot ranjena račka in postajala bolj in bolj nervozna, ter imela vse manj zaupanja v svoje letalne sposobnosti. Iz napak se nisem naučila ničesar, samo preklinjala sem ob vsakem novem zapiranju. Namesto da bi razčlenila kaj se dogaja in logično odreagirala, sem se predala čustvom. Drugi so mi pogosto govorili, naj se učim iz napak in vztrajam in naj ne kaznujem samo sebe. Ko bi jih le poslušala! Tako pa je vse skupaj samo pripomoglo k uničenju zaupanja vase in ljubezni do letenja. Prvič sem bila prisiljena priznati, da me je bilo prekleto strah leteti.

Saj me je bilo strah že prej, a nikoli tako. Prej je bil strah trenuten in skoraj razveseljujoč, sedaj me je hromil. V sedežu sem bila kot zmrznjena, prepričana da se bo kupola zaprla, če bom karkoli ukrenila. V svoje sposobnosti nisem imela nobenega zaupanja. Bala sem se same sebe in za pilota je tak strah najbolj uničujoč. Tudi če so bili pogoji odlični, sem sedela na hribu pripravljena in čakala dokler nisem ostala sama. Nato sem se končno vrgla s štarta in ves čas leta stiskala zobe. Tekmovanja so bila samo še dva tedna proč, jaz sem pa naletela komaj deset mučnih ur z mojim vročekrvnežem. Morala ga bom obvladati. Xyona sem prodala in to je bilo vse, kar sem imela.

Končen udarec je prišel teden pred PWC v Avstraliji, med pripravami naše ekipe, ki jih je vodil angleški inštruktor Jocky Sanderson. Razmere so bile ta dan kar znosne. Opletala sem za vsemi ostalimi blizu Piramide in se potila v termiki. Nato pa nenadoma buuum. Božja roka je zmečkala kupolo in me ujela popolnoma nepripravljeno. Nisem je uspela obvladati, tako da se je kupola ujela v kravato, ki me je potegnila v najhujšo spiralo, kar sem jih izkusila. Gurtne so bile zasukane in tako so stiskale komandne vrvice, moja glava pa je bila pritisnjena na prsi pod zavitimi gurtnami. Višine nisem imela veliko, s komandami pa mi ni uspelo napraviti ničesar. Tako sem potegnila rezervo - spet in spet in spet….

Rezervo sem skušala vreči petkrat. Zatič za sprožitev se je zataknil, ročno pa tudi ni šlo. Postajala sem bolj in bolj omotična in stvari so se nekako upočasnile. Zdelo se je brezupno. V mislih sem se poslovila od zaročenca Andya. Spoznanje, da ne morem ničesar več storiti, je bilo nekakšno olajšanje. Vdala sem se in opazovala kdaj se bo Zemlja zaletela vame.

Povsem hladnokorvno sem razmišljala o tem, da ni noben čudež, da rezerva ni delovala, saj sem prav o takem razpletu sanjala zadnji dve leti. Treščila bom na trdo stezo nekje na sredi grebena. Nato pa, le nekaj zavojev pred udarcem ob tla, se je kravata sprostila in v naslednjem zavoju ali dveh sem razpletla gurtne in padalo sem spet imela pod kontrolo. Samo stezo sem še preletela in se po najkrajši poti usmerila proti pristanku. Prijatelji so mi povedali, da so že začeli teči na kraj mojega domnevnega padca. Preklinjala sem pregrešno ročico rezerve in jo s hrbtom dlani ogorčena lopnila. Sprožila se je in končno sprostila rezervo. Ni treba dvakrat reči, da sem jo potem zavrgla.

Moja samozavest je potonila kot še nikoli doslej. Odločila sem se, da si bom sposodila ali če bo treba, tudi ukradla, manj zmogljivo padalo. Avstralski trgovec Graham Simpson mi je prijazno posodil novo, rekreativno. Videla sem kako se drugi zabavajo z letenjem, tako kot sem se hotela tudi sama. Štratala sem in vse se je zdelo v redu.

Čutila sem, da sem s strahom opravila. Nato pa sem nenadoma zaslišala zelo močan pok, kot iz puške. Pogledala sem kvišku in videla da je tretjina kupole zaprta, ko pa sem jo skušala izpumpati sem opazila veliko luknjo čez sredino spodnje površine kupole. Nisem mogla verjeti. Padalo se bo razklalo na pol! Kupola je že poplesavala naokrog in se ni hotela popraviti, stabilizator pa se je zapletal v vrvice. Ker v sredini kupole ni bilo pritiska, se je zaprla še druga stran in tako tudi ostala. Horizontalne hitrosti skoraj ni bilo več in hitro sem začela toniti nekam zadaj za štart. 'Pa smo spet tam! Pravi čas da uporabim znanje z varnostnega seminarja.', sem si mislila. Začela sem z zastojem. Če ne bi pomagal, bi še vedno lahko uporabila rezervo. Potegnila sem obe komandi in ju popustila. Hvala Bogu, kupola se je popravila in še enkrat sem vsa solzna od ogorčenja 'odšepala' na pristanek. S kupole je štrlela velika kepa. Oprema je dvakrat odpovedala v skoraj prav toliko dnevih! Sedaj se že dalo vonjati strah na meni. Bila sem paranoična razvalina.

O nezgodi sem se pogovorila z zelo znanim testnim pilotom, ki pa je na kratko komentiral, da se take stvari pač dogajajo. Ne samo, da sem imela občutek, da je bil to zelo skromen odgovor nekoga, ki bi lahko povedal kaj več, pač pa sem imela še en dokaz (kot da bi ga potrebovala), da je odpoved opreme realnost in da se občasno pač dogaja. Nočne more so postajale vse hujše, tako da sem vso noč padala z neba. Nisem zaupala ne opremi ne sebi. Nazadovala sem vse do stopnje začetnika in še bolj.

In tako se je začela tekmovalna sezona '98. Oh, seveda sem bila na brifingih in na štartu, ko se je odprlo štartno okno. Zapeljala sem v prvi steber, nato naravnost na pristanek, pospravila stvari in se osramočena spravila domov. Sovražila sem že samo misel na letenje in to, da sem se prikazala na brifingih mi je dajalo občutek, da sem goljuf. Strah me je imel popolnoma v oblasti. Spustila sem ga iz škatlice in ujel me je v svoje kremplje. Nič več nisem zaupala svojim sposobnostim, niti opremi. Ponoči so me še naprej tlačile more, čez dan pa mi je življenje grenila patetična stvarnost. Nobenega načrta nisem imela, kako premagati strah. Zapadla sem v vzorec štartov in pristankov. Dosegla nisem ničesar, samo prepričala sem se, da ne morem več leteti.

Končno je napočil zadnji tekmovalni dan v Manili. Sama sebi sem se gnusila do solz. Pa mi je Andy rekel: 'Tega ne boš uredila na tleh, ali ne?' Razpravljala sva o statistični (ne)verjetnosti, da bi oprema ponovno odpovedala, ter že stotič ta teden pregledala kupolo in vrvice. Odločila sva se, da ne bom pristala, dokler mi res ne bo treba, torej ko ne bo več dviganj. Končno sem po treh mesecih usranega letenja, odletela 70 km. Juhuuu! Ponovono sem se spomnila, zakaj sem imela tako rada ta šport. Tu je bilo tekmovanje s kolegi, uživanje v čudoviti pokrajini in spoprijemanje s pogoji v zraku. Vse je bilo še vedno tam. Mislila sem, da sem ozdravljena. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je začela Avstralska sezona '98/'99, sem spoznala, da temu ni tako. Tisti 70 km prelet, se je zdel nedosegljivo daleč. Kakšen dan je bilo v redu, spet drugič pa sem bila v nekaj minutah na tleh.

Odločila sem se, da poiščem trenerko Lynn Gribble, bivšo drsalko na ledu, olimpijko. Kar naenkrat je bil še nekdo drug odgovoren zame. Navadila sem se, da sem razočarala samo sebe, ponos pa mi ne bi dopustil, da bi razočarala trenerko. Da bi opravila vaje, ki mi jih je zadala, sem morala tudi leteti. Lynn je najprej ugotovila, da je izvor visoke stopnje mojega strahu v vseh mojih nezgodah, kar je popolnoma normalno. Povdarila je, da sem prišla k njej, da bi premagala strah in da bova to v enem mesecu uredili. Seveda sem mislila, da ima v glavi slamo.

Strinjali sva se, da je pomembno priznati, da je ta šport nevaren in da je to eden od razlogov, da sem ga sploh imela rada. Sama pri sebi sem morala ugotoviti, če sem še pripravljena sprejeti to stopnjo tveganja in če sem z njo spet pripravljena živeti. Smešno, ampak vsi odgovori so bili 'da'; brez letenja preprosto nisem mogla živeti. Naučila me je, kako zaupati svoji kontroli opreme in da lahko obvladuješ stvari samo do neke mere. Seznanila me je z veliko različnimi vajami, ki sem jih izvajala pred poletom. V glavnem so to bile pozitivne vizualizacije ter mentalne in dihalne vaje, ki so mi pomagale, da sem se zbrala. Velikokrat so me drugi čudno gledali, ko sem stala na štartu, z rokami na trebuhu in se zdela kot Zen.

Zares pomembna in najbolj koristne vaje so bile tiste, ki so me naučile prepoznati kdaj sem med poletom začenjala izgubljati nadzor nad strahom in kako se naj z njim spoprimem takoj, še isti trenutek. Vsakih nekaj minut sem na primer predelala v naprej pripravljen seznam mentalnih in dihalnih vaj, ki so mi omogočale, da sem se ponovno sprostila in da se nisem predala čustvom. Naučila sem se kako prepoznati čustvene izlive ('Sranje, spet me je strah!'), se spopasti z njimi, jih odstraniti in nadaljevati z vajami. Druga zares pomembna lekcija, ki sem se je morala naučiti, je bila kako spoznati moč svoje namere. Na štartu sem se morala vprašati ali res želim tri ure ostati v zraku in ali si resnično želim priti do cilja. Ni bilo presenetljivo, da sploh nisem imela nobenih namenov. Pozabila sem, kaj pomeni prispeti v cilj in osredotočila sem se samo na to, kako me bo strah. Ta skupina vaj me je torej silila, da si nisem dovolila prestopiti meja svoje namere. Te naloge so bile najtežje, so mi pa končno pomagale premagati težave.

Ni treba posebaj povedati, da je Lynn več kot izpolnila obljubo in po dveh tednih in pol sem priletila do cilja na prvi tekmi sezone v Brightu. Strah sem zmanjšala na obvladljiv nivo in ponovno sem resnično uživala v letenju.

Zagotavljam vam, da se izplača potruditi in poiskati pomoč koga drugega, če ste eden tistih, ki je užival v letenju, sedaj pa s težkimi čevlji pohaja po štartu, ker ga je strah poleteti. Vedno je kak način premagati demone in ponovno resnično uživati v letenju.

 
Občina
Žetale
 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
© 2002-2010 JADRALSKO DRUŠTVO ŽETALE
 
Jadralsko društvo Žetale, Žetale 1, 2287 Žetale :: jdzetale@gmail.com

 

    SLOhosting.com priporoča :