POEZIJA Mojce Pišek

 

Ptica

Ko sem si včasih želela, da bi poletela,
sem se spraševala – zakaj si me tako prikrajšala narava?
Sem svobodo s tem povezovala in večkrat nemočno ptice v zraku opazovala.
Niti predstavljati si nisem znala, da bom tam kdaj tudi sama.

Leteti, leteti kot ptica.
Res, rada žvrgolim,
ampak si tudi tišine in pristnega stika z naravo želim.
Zdaj ko letim,
vsega tega dosti več dobim in v dobri družbi vedno več časa preživim.
In vem, da nikoli ne bom ptica, to je le njihova pravica.
Res pa, da si včasih nebo z njimi delim – letim.

Ko me ponese v nebo je tako – kako?
Besede ni za to, tako je lepo.

A bi naredil kdo to, da bi me osrečil kar tako – težko.
Nebo.

Mojca Pišek

 

Doma

Grem tja, kjer cesta se konča.
In grem naprej, vse do tja, kjer svoboda je doma.
Hrepenim – želim, da čim več je dobim – letim.

Letim, letim in izgubim vse to, kar bilo je zlo.
In sedaj je lepo.
Bo še kdaj tako?

Me mar razume kdo?
Letim.

Mojca Pišek

 

OKUS STRASTI

Sem si res to želela, ko okusiti sem vse to hotela?
Zdaj vem, da ni poti nazaj,
ker se mi včasih zdi, kot da je pred mano raj.

In ko dan bo pravi,
vem,
nič več me ne ustavi.

In tako je to.
Ker vem, da to je to.

Ko poletim,
je kot da se v sanje potopim.

Nič več ne išče poti,
neskončnosti izgubljanja se moja duša prepusti.


Ne dolgo nazaj sem postala jadralna padalka. V tem času sem spoznala,
da jadralno padalstvo ni samo letenje. Je dosti več. Jadralno
padalstvo je način življenja. In imam ga rada.

Ko so razmere ugodne boš naredil vse, da boš ta dan v zraku. V kratkem
času, opravim milijon stvari, pol milijona pa jih prestavim na kakšen
drugi dan. In včasih sem res vesela, ker vem, da ni šans, da se bi na
ta dan letelo. Ker v nasprotnem primeru bi se znalo zgoditi, da bova
kaj kmalu res ostala popolnoma sama – moj padalček in jaz. Brez
prijateljev in brez virov preživljanja.

Odkar sem jadralna padalka sem nezanesljiva oseba. Točnost tako ali
tako nikoli ni bila moja vrlina. Ampak prišla sem vedno. Sedaj je tudi
to odvisno – od vremena. Na srečo me vsaj nekateri razumejo. Pa še tem
se močno smilim. Zdi se jim pomilovanja vredno. Pa so že kdaj leteli?
Seveda ne.

Včasih mi je bilo vseeno kakšno bo vreme. Vreme bo in to je bilo zame
dovolj. Sedaj proučujem raznovrstne vremenske napovedi in tuhtam kdaj
in kje bo za letet. Pa seveda, če sploh bo za letet. In če ne  -
katastrofa. Mojemu inštruktorju letenja načenjam živce in mu ustvarjam
prve sive lase, ko vedno znova kličem – a bo? Pri tem mi pridno pomaga
Marjana in včasih se mi na mobiju skoraj izprazni na friško napolnjena
baterija, ko v nedogled ugotavljava, kdaj in kje bomo spet poleteli v
nebo.

Čas, ko se ne leti, je maksimalno zatrpan. Ker nikoli ne veš, kdaj te
vreme preseneti, ti pa nisi postoril še tega in onega. Potem je spet
sranje.

In tako se končno znajdem na štartu. Ja, ta štart je res zanimiva
zadeva. Čakamo. Enkrat je premočno, potem spet piha premalo. Spet
čakamo. Nato še sama zafrknem kaj. Nujno zlo. In vem, da ko bom enkrat
v zraku sem na varnem. Spet doma.

Končno spet čutim, da mi po žilah teče kri. Končno spet vem, da živim.
Globoko zadiham in poletim. Stopim se z naravo. Začutim vso njeno
veličino. In takrat se zavem, da sem najsrečnejši človek na svetu. Ker
sem človek. In ker smem okusiti vsaj delček tega, česar mi ona ni
dala. Letim. In takrat se čas ustavi.

Bilo je vredno.

Vesna bi rekla – noro! Ja, res – noro in še dosti, dosti več.

Mojca Pišek

 

Ps.: Naša mama Ftič pa je seveda poskrbela, da krila sem dobila, da s pticami bom lahko nebo delila. Ko so pripravljene na vzlet, spušča svoje ptičke iz gnezd v popolnoma nov svet. Enostavno vrhunsko!

 
Občina
Žetale
 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
© 2002-2010 JADRALSKO DRUŠTVO ŽETALE
 
Jadralsko društvo Žetale, Žetale 1, 2287 Žetale :: jdzetale@gmail.com

 

    SLOhosting.com priporoča :